don’t call me Urška

Nihče me (še) ni vprašal:

– Ej, kako za hudiča si se znašla na Blogosu?

Pa kljub temu čutim potrebo, da nekomu, ki ga ne zanima, vse skupaj pojasnim. Dialog, četudi fiktiven, je najprivlačnejša oblika za takšne razlage, so here goes.

– Ugani.
– Poklical te je urednik?
– Kdo pa je urednik?
– Nimam pojma.
– Jaz tudi ne.
– Kdo pa vas potem daje v okvirčke na naslovnici?
– Mene še nikoli niso dali.
– Zakaj pa ne?
– …
– …
– Povabila sem se sama. I like crashing parties.
– Mislim, da si ravnokar odgovorila na prejšnje vprašanje.
– Misliš?

Sedaj ko smo razčistili, kar ni bilo treba – da, včasih se počutim kot Britney na MTV Video Awards, se ne vsi? –, lahko nadaljujemo z nalogo. Za revijo Elle (tisti, ki me niso povabili, mi niso povedali, ali smem omenjati svoje delodajalce) sestavljam seznam leta 2007 – na kaj smo žvižgali, kaj smo vlekli nase in vase, koga smo obudili od mrtvih, kateri film se nam bo zavrtel pred očmi sekundo do polnoči …

Ugotovila sem, da mi spomin seže približno tri mesece nazaj ali pa privlečem na dan kaj iz leta 2006 – kot na primer črni lak, ki ga ravnokar ogorčeno praskam z nohtov. Enivej, hotela sem dodati tudi besedo leta, a je ne najdem. V usa/uk revijah so na novo odkrili über, ampak oni niso šli čez ‘iber’ fazo. Kaj pa mi?

Prijateljica Ljubljančanka je odkrila besedo hepan, ampak to ne velja.

En nasvet, če se boste kadarkoli slučajno, who knows, znašli pred profesionalno kamero: ne oblecite ribje kosti, drobne pepite ali tankih črt. Ker potem ves čas migetaš na ekranu in ljudje, o ti groza, preklopijo. Njihove trepalnice ne zdržijo toliko blinkanja. (Seveda se razume, da spodnje majice pod belo srajco ne oblačite niti v privat življenju, ampak to je že druga zgodba.)
Kdo ima še potrpljenje za lepoto distrakcij? I do, I do.

Da je bila to ta teden Katie Holmes, ko je pretekla njujorški maraton, ne priznam (trajalo je samo do srede). Mimogrede, tudi drugi opazite neverjetno podobnost med njo in Urško Bačovnik? Teci, Katica, teci.

Še kar traja in traja moja zatreskanost v ‘the things I think I did, I do, I think I did when I was a kid’. Najprej sem se seveda zagledala v video, komad je prišel kasneje. Zaradi takih spotov človek pomisli, da bi vendarle kupil novega Nanota – črnega, če koga zanima.

In ravno reklama za Nano je imela še en super duper video: Feist 1 2 3 4. I’m a sucker for primitive dance routines.

Ali pa Calvin Harris The Girls.

Ali Editors An End Has a Start, kjer vsake toliko zagledam Coco Rocha – najverjetneje imam privide, čeprav je punca res bila profesionalna plesalka.

Why can’t we all just dance along?

– Moj mož misli, da sem čist zmešana, ker hočem tamali spremeniti ime.
– ?
– Ko se otrok rodi, še ne veš, kakšen bo, in po dobrem letu vidim, da naši njeno ime ne paše …
– ?
– Saj ni nek hud poseg, samo še en »n« bi dodala.
– !

Strinjali se boste, še ena klasična zgodba. Za popolni štos bi morali izvedeti ime in priimek, ampak vam ga ne morem dati – uporabite domišljijo. Enivej, kar nočem natipkat, je blablabla o tem, da je danes vsako življenje obsojeno na reality šov in je zato še posebej pomembno, da ime zvoni in doni. Ne, to bi samo še dodatno podrlo mojo nadvse majavo teorijo, da ti gre na televiziji bolje, če se ti ime in priimek začneta na isto črko – kot da sta MM in PP dovolj dober dokaz.

Ime mu je bilo Archibald Alexander Leach, zato ni čudno, da je na novinarjev zavzdih »Vsi bi bili radi Cary Grant« zavzdihnil: »Jaz tudi.« Vsi smo mi malo arčibaldi. Evo, pa smo prišli do imena za blog – hotela sem imeti najbolj vijugasto jaro kačo na Blogosu ali najtežje izgovorljivo. Da sem »don’t call me Urška«, je posledica šuma v e-komunikaciji, sori. Pa drugič.

V soboto mi je A, ki je po Super Size Me res šla na solato in ne na pomfri z dvojnim kečapom, zatulila, da se je navlekla na Jelly Pong Pong kozmetiko. Da, zgleda in diši točno tako, kot zveni. Toda tudi moje črno srce z dvojnim C-jem se je omehčalo ob super duper imenih za duo, v katerem je bleščilo za ustnice, ki je hkrati kremno rdečilo za lička, in kremno rdečilo za lička, ki je hkrati bleščilo za ustnice (če ste se zmedli, berite dalje, to je bilo just a little something I like to do). Love Rouge je na voljo v treh odtenkih: Bogart & Bacall, Hepburn & Tracy (jaz in jaz), Taylor & Burton. Naj uganem, rekli ste: iiiiiiiiiiii!

V čudovitem svetu kozmetike je preveč številk, morali bi se ustaviti pri No. 5. Imena odtenkov pa so približno tako zanimiva kot za koktejle – Orgazem je pri obeh vrhunec (čeprav ima NARS še odtenek Deep Throat, ki naj bi bil Orgasm za temnejše).

Potem pa so tisti, ki se jim vseeno še vedno da, kot recimo pri OPI. Moj najljubši lak je I’m Not Really a Waitress.

Tudi zato, ker me spomni na roza YSL šminko, ki ji z A ljubkovalno praviva Prodajalka v Emoni. Čeprav ne bi mogla brez Suzi Sells Sushi by the Seashore, dajte še enkrat na glas in na hitro, Suzi Sells Sushi by the Seashore.

In seveda Who Comes Up with these Names?, ki potegne bolj na oranžno.

Ha, o tem sem hotela tipkati. Pa še eden z liste Top 15 rejected cocktail names: Sloe Comfortable Screw Up Against a Wall in Cancun Next to a Fat Dude Named Ramon Who Keeps Flicking Matches at Some Kids Poking a Dead Rat With a Stick They Found Underneath a ‘57 T-bird with a Dead Prostitute in the Trunk.

Je Ljubljana nekje vmes postala mesto?

Vsak ima svoje kriterije. Večina ji bo ta status priznala, ko dobimo Starbucks in famous Soy Latte (a ga nismo nekoč že imeli, tam, kjer se sedaj v Zari nahaja kotiček za črne obleke?). Ali Prada čevlje. Kaj pa suši v Merkatorju? Arigato gre tokrat Maxiju, kjer lahko po novem dobiš vegetarijanske suši rolce za s sabo.

Medtem ko sem spala, je izgubljanje japonskih kalorij spet postalo zabavno – zakaj me ni nihče zbudil in mi tega povedal? V spanju ne grizemo, ampak se slinimo. Da, plesne čeveljce smo stresli iz škatel. Po desetih letih se bom zopet šla ti-loviš po K4. Do the disco. Od navdušenja se že sedaj oglašam kot colette robotek.

“Smetnjak je nova serija rave večerov, ki kani slovenskim žurerjem servirati kolaž elektroclasha, punk funka, jacking housa, tech breakov in pariške salame. Smetnjak hoče za klabing postati to, kar je Stojan Auer za TV spored. Poleg sakojev kričečih barv lahko torej pričakujete brezsramno ‘vse je kul, dokler je kul’ glasbeno selekcijo in odklopljen žur do jutranjih ur.” Hi hi, moraš imeti rad fante, ki uporabijo pariško salamo v stavku. And I’m vegan.

Toda prvo pobiranje smeti sem zamudila, nožice pa zahtevajo svoje. Zato jih bomo 16. 11. skušali odmrznit s Sindikatom.

Vse, kar potrebujem, poleg novega para čevljev, je nova pijača. Nekaj retro, a brez dežnikov. Kaj se je srkalo v osemdesetih?

Jo občuti tudi Superman, ko reši svet? Homer Simpson, ko poje karton krofov? Nicolas Ghesquière po defileju?

Včasih se ti zdi, da si lahko Wonderwoman-for-a-day, in dopoldne pretečeš mali maraton, zvečer pa v Mariboru podeliš Ježkove nagrade. Aplavz, stiskanje rok, plosk petke. Vse, kar ti ostane, je medalja za udeležbo in čuden občutek v prstih na desni nogi. Ni se odprlo nebo. Nisi pokukal na drugo stran. Bil je samo še en dan, ki se ga ne spomniš. Dammit. Bring out the doughnuts.