don’t call me Urška

Nihče me (še) ni vprašal:

– Ej, kako za hudiča si se znašla na Blogosu?

Pa kljub temu čutim potrebo, da nekomu, ki ga ne zanima, vse skupaj pojasnim. Dialog, četudi fiktiven, je najprivlačnejša oblika za takšne razlage, so here goes.

– Ugani.
– Poklical te je urednik?
– Kdo pa je urednik?
– Nimam pojma.
– Jaz tudi ne.
– Kdo pa vas potem daje v okvirčke na naslovnici?
– Mene še nikoli niso dali.
– Zakaj pa ne?
– …
– …
– Povabila sem se sama. I like crashing parties.
– Mislim, da si ravnokar odgovorila na prejšnje vprašanje.
– Misliš?

Sedaj ko smo razčistili, kar ni bilo treba – da, včasih se počutim kot Britney na MTV Video Awards, se ne vsi? –, lahko nadaljujemo z nalogo. Za revijo Elle (tisti, ki me niso povabili, mi niso povedali, ali smem omenjati svoje delodajalce) sestavljam seznam leta 2007 – na kaj smo žvižgali, kaj smo vlekli nase in vase, koga smo obudili od mrtvih, kateri film se nam bo zavrtel pred očmi sekundo do polnoči …

Ugotovila sem, da mi spomin seže približno tri mesece nazaj ali pa privlečem na dan kaj iz leta 2006 – kot na primer črni lak, ki ga ravnokar ogorčeno praskam z nohtov. Enivej, hotela sem dodati tudi besedo leta, a je ne najdem. V usa/uk revijah so na novo odkrili über, ampak oni niso šli čez ‘iber’ fazo. Kaj pa mi?

Prijateljica Ljubljančanka je odkrila besedo hepan, ampak to ne velja.