Mar nismo z nekaterimi zmenjeni, da nas nategujejo? S taksisti. Prodajalci kostanja. Nepremičninskimi agenti. Ali pa z oglaševalci maskar (da je imela Penelope Cruz v reklami za Telescopic umetne trepalnice, se je ne vem komu ne vem zakaj zdelo višek nesramnosti).
Za vse, ki vam taksisti takisto ne dajo miru: torbice Hoiming iz jaken ruskih preprodajalcev vožnje.
PST.: M se ne vozi s taksiji, pravi, da so del demimonda. Thank God for the rain …
– Kaj postane rum kola, ko odraste?
– Cuba Libre.
Za take štose baje rabiš blokec. Da vanj napišeš nekaj, kar te prešine, kar tako, mimogrede, medtem ko listaš karto pijač. (Res morajo izumiti kaj novega, jaz ostajam žejna.) Sem velik fen blokcev – v teoriji. V praksi pa vedno ostanejo nepopisani. Moleskini ali, kot jim pravim sama, moleki so tako resni, da si vanje pišem le obveznosti in telefonske številke. Vse ostalo konča na post-it listkih. Ali obstaja roman iz post-it sporočil? Moral bi.1
Kar imam rada ob tem času, so poslovna darila. Res, ni večjega presenečenja. Če ste videli Pop TV darilce, potem vam je vse jasno. Tisti, ki se v teh hudih časih zatečejo k blokom, lahko zgrmijo s petnajstega nadstropja. Tile niso:
– agencija Luna
Navdahnjen s tapetami iz sedemdesetih, za tiste, ki ste to nazadnje počeli takrat.
Bom kar zdaj povedala: Andrej, v četrtem razredu sem bila noro zaljubljena vate. Ali pa sem bila takrat v Petra?
Zraven so, kako priročno, kuverte z znamkami.
– agencija Armada
Bolj super brezveze ne bi mogel biti. Je tudi brezveze brezčrten.
– Bienale neodvisnih ilustratorjev (okej, ta ni poslovni, je pa super black book)
Ja, ovca z avbo seka, ampak tudi tale krompirček bi posvojila. In zmečkala.
Blokoljubci, dobila sem še enega:
– Žmauc
V sodelovanju z Natanom. Notri je brez čičk in čačk, je pa koledarček zelo čičkast in čačkast. Uhuru!
The ass is always greener.
– A si ti slučajno … noseča?
– Ne.
– O …
Spet. Mogoče so krivi midnight falafli ali moj novi blusher – it gives me the glow. Vsekakor se nekaj dogaja z mano. But my boobies are not joining in. Enivej, zadnjič sem imela fotkanje za Obraze, zgodba je dolga, a naj namignem, da sem urednici pustila podobno sporočilo kot Tistim, ki me niso povabili, le da sem to storila na Prvem programu TV Slovenija. She couldn’t refuse. Could she?
Kamere nisem nikoli imela za črno luknjo, zato me ni niti za hip pogoltnila. Za njo je kamerman, v njej pa vse dnevne sobe – kako domače. Fotoaparat je popolnoma druga zgodba, nimava romance, ker me vedno ulovi. Lepo, morda najlepše, blink blink, je to povedal Warren Beatty v Love Affair: »I like watching you move.« (Nič čudnega, da se je Annette Bening, potem ko je pristala na vozičku, skrivala pred njim.) Skratka, magična beseda je gibanje.
Ampak vse punce sanjamo, ene leže, druge grede, da bi enkrat imele celo ekipo, ki bi nam vihala trepalnice, pihala v lase, tlačila nožice v premajhne sample Miu Miu čeveljce in nam med bliskanjem vzdihovala: »You’re fabulous, darling!« No, trepalnice so mi privihali, čeprav niso ravno zadeli moje želje, naj oči potegnejo malo na jesensko-zimski Prada look (neposvečeni glejte id fotko), frizerja je nekdo pozabil poklicati, čevlji so imeli podplate prelepljene s selotejpom (trik, da lahko ostanejo neomadeževani), so me pa po drugi strani vendarle tiščali in, da, veliko smo vzdihovali in na trenutke, ko je po telefonu hreščala Roisin Murphy, smo si zamišljali, da nosimo plašček Garetha Pugha.
Skratka, v petek soboto bo revija zunaj, najverjetneje me ne bo noter, ampak bo tam ena druga. Morda celo the famous UršKa.
You can’t put the toothpaste back in the tube.
Tisti, ki me niso povabili, me ne ignorirajo več. Postali so nesramni. Jupi, samo da so me op(l)azili. Kaj takšnega se mi še ni zgodilo – pa delam že skoraj šest let na televiziji.
Zdaj mi je vsaj jasno, zakaj Tisti, ki me niso povabili, niso prišli v oddajo Štafeta mladosti oziroma so sporočili, da jih ne bo par ur pred snemanjem. Niso me poznali! Če bi me, bi seveda, absoštrunfno, prišli.
Za naslednjič: feel free to google me.
Pa ena čisto ženska: ej, a niso hecni fortysomething moški, ko govorijo o tehnoloških džidžah in so tako zelo kul. Medtem pa jih twentysomething punce molče nosimo v torbicah. Kako jih ne bi imele rade.
Ah, malo sem še pod včerajšnjim vplivom, ko sem petstopetindvajsetič gledala Izgubljeno s prevodom na TV3. Najprej zadnje tri četrtine okrog 21h in prvo četrtino ob ponovitvi ob polnoči. Čuden sistem, ampak včasih pride prav.
Res si moram kupiti slovar.
