don’t call me Urška

Verjetno imamo ljudje v glavi bazo obrazov, ki jih potem vedno znova nalepimo tistim neznanim. Še posebej v tujini rada najdem izvožene domače face. Ker se potem verjetno počutimo bolj domače (in posledično varne, bi lahko psihologizirali, zeh zeh).

– A ni ta ful podoben tistemu …
– Isti!

In tako to gre, naprej in nazaj. Koliko jih imamo čisto zares v glavi, več kot John Malkovich? Mora biti kar gužva. Ampak saj se ves čas ponavljajo eni in isti zvezdniški nasmehi z drugimi imeni. Marilyn – Scarlett, A. Hepburn – Portman, Redford – Pitt …

Vedno si nekomu podoben in nekdo drug je podoben tebi, hierarhija zagotovo obstaja. Meni je zaradi teve polucije podobnih več ljudi kot jaz njim. Black Betty me verjetno še vedno ne more videti. Seveda nam gre blazno na živce, če smo komu podobni, ne predstavljam si, da bi to lahko bil kompliment.

Sama sem že nosila prekletstvo Sandre Bullock (in v srednji šoli Angele iz My So-Called Life, kar me niti ni motilo, le da ob sebi nisem imela ne Jordana ne Briana, tudi A. J. ali Rickija ne), res, učiteljica izgovorjave me je vsakič po vaji iz “uré, urí, urá” poslala v Hollywood, kjer bi Sandro baje zadelo, ko bi me zagledala. (Beri sarkastično) Lepa pa še talentirana, kaj več bi si lahko želel.

Ampak to ni še nič. Baje imam sestro. Za katero nisem vedela. Zanjo sem, kot se za tovrstna razkritja spodobi, izvedela naključno. D je bila na kavi z MZ, ki je mimogrede omenil, da pozna mojo sestro, da je bil njen sošolec na Bežigradu. D je vedela za mojega brata, za sestro pa ni bila tako prepričana, ampak vsak kje skriva kakšnega sorodnika. A ni zanimivo, kako se nam sorodniki vedno zdijo čudni v primerjavi z nami, ki smo čisto normalni, medtem ko se oni sami sebi zdijo čisto normalni in imajo nas za ta čudne?

Na koncu, po par družinskih priznanjih in prijateljskih klicih, sem izvedela, da je moji nekrvni sestri ime Nina, Nina Jerkič, in da dela na slovenskem veleposlaništvu v Parizu. Škoda, da ni moja sestra, bi lahko hodila k njej na počitnice. Najbolj bizarno pri vsem skupaj je, da so se na obletnici mature, na kateri Nine seveda ni bilo (ah, kako sva si podobni; obe sva tudi študirali romanistiko), rekli eno ali dve o tem, da je njena sestra pa na televizija in la la la. Ali torej v štirih letih niso ugotovili, da nima sestre, ali pa jo ima in imam torej dve sestri, ali pa sva si res tako zelo podobni.

Asociacije so pač arbitrarne in jim ne gre soditi, tako kot mene Boštjan Lajovic spominja na Eltona Johna iz obdobja Sad Songs, Tina Košir na Charlotte Gainsbourg …

Še ena nakupovalna točka za ljubitelje antiparfumov, tokrat Zagreb, ki mu ljubkovalno rečem Babreg. 

Naslov: Kralja Držislava 10, pri Trgu hrvatskih velikana. Kot se za THE concept store spodobi, imajo CdG oblekice – blink blink.

V Zagrebu sem zagledala tudi Coca-Colo Zero.

¹

S kokakolo, ki jo ljubkovalno naglašam kokákola, imava dogovor: jaz je ne mešam z alkoholom, ona pa mi pozdravi mačka. Včasih tudi moralnega. Seveda je ob drugih priložnostih ne pijem, ker se to pač ne počne, kot se ne je pomfrija vsak dan niti kruha ne. Nek nov civilizacijski minimum, ki so nam ga vsadili v glave in želodce. Pa ne, da se pritožujem.

Na kokakoli Zero je zame nekaj drobtinic magdalenic velikega mesta. Pila sem jo v NYC, v Londonu, in sploh nisem imela mačka. Size 0 gor ali dol. Zdaj so jo imeli tudi v Zagrebu. In ne v Ljubljani. Kako sem se motila … Naslednji dan je bila stavba zraven službe že oblečena v novi plakat, adijo, kokta, hello, kokakola Zero.

Karl Lagerfeld je s kokakole Light zagotovo že prešaltal nanjo.

1. Itak, da je prazna, če pa je zero. [↩]

Bila sem na šoping terapiji v Trstu in med drugim našla točno tisto, kar nisem iskala. Don’t you just love that.

Malo pozno, a vendarle sem dobila wayfarerke. V Ljubljani jih še nisem opazila, je pa res, da tudi sonca nisem videla že dolgo. Šipce so rahlo sfumato. Pazi se, Tom Cruise.

Našla sem tudi parfum, ki sem se mu nehala upirati. Zadnjič sem se z rednim uporabnikom zgolj objela in še ves dan dišala po njem. Je ravno prav smrdeče dišeč, da se navlečeš.

In še nekaj. Carmex, lip balm make-up artists swear by, seka. Baje se ga da kupiti tudi pri nas, v trgovini Bazilica v Cityparku.

Zdaj grem pa na sojin latte. V centru Ljubljane ga, kolikor vem, lahko srkaš v Kavarni Sem (najboljši), Čajni hiši, na Bregu v Maximalu (najdražji) in Minimalu. Vedno več nas je!