don’t call me Urška

Bi hodili več na počitnice, če nam ne bi bilo treba pakirati?

Zdi se mi tako žalostno, da lahko svoje stvari stlačiš v kovček z omejeno kapaciteto, da se tega vedno lotevam hladno in brez pomočnikov. Kar ostane na postelji, mora noter. Raje zlepa kot zgrda. Baje pomaga, če majice zviješ v rolico, kot maki suši, a meni se zdi kaj takšnega primerno le za polnjenje vogalov, kamor se vedno skrije prazen prostor. Potem kovček parkrat potežkaš, v strahu, da bo prevelik bajso za na letalo, in zaspiš z enim očesom priprtim, če slučajno zleze kakšna nogavička čez rob.

Toda kako se lahko zgodi, da imamo nazaj grede vedno manj prostora, četudi nismo nakupili nič omembe vrednega? Kot bi se stvari navlekle veličine mesta. Ali pa je za to krivo umazano perilo, iz katerega vedno naredimo kepo. Kovček izgubi še tisto malo oblike, ki mu je je bilo podarjene ob rojstvu in takrat se žalost pravzaprav šele začne.

Ali takrat, ko na terminalu zaslišiš slovenščino.

Kdaj pa kdaj se zatreskam (no, bolj kdaj kot kdaj pa kdaj). Do razbijanja srca v ušesih in grizljanja ustnice. Ta občutek traja, kot otrok, ki še kar naprej spi, čeprav ga je mama postavila s stola na noge. Ljubezen nima nič s tem. Fantje tudi ne. Še čevlji morda ne.

Kdo gleda Nebo nad Berlinom sredi Pariza?

Bi lahko živela od slanih mandeljnov, ki so pravzaprav le fensi kikirikiji, in suhih brusnic, fensi rozin?

Kdo kar tako neha pisati, ne da bi nas prej opozoril, da nam bo zaloputnil vrata zdaj, ko smo z nosom že pokukali skoznje? Nam zlomil peto, ko smo se naučili hoditi ravno prav zibajoče. Pri zatreskanosti je pač tako, da prej ali slej treskne.

Na počitnice ne bi smeli jemati računalnikov. Zveza s svetom, ki naj bi bil resničnejši od našega dopusta, nas vedno potre.

Življenje bi moralo biti precej bolj enostavno. Ali pa zakomplicirano. Spet sem v tisti postrojstnodnevni fazi, ko nekaj bi, a ne vem kaj, še manj pa kdaj, ko mi na glavi visi toliko stvari, da komaj diham, da se slučajno ne bi kaj premaknilo in sesulo. Nič ni hujšega od pričakovanja. Biti na trnih, čeprav nimaš pojma, zakaj. Sovražim poslavljanja, a imam rada mahanje.

Vikend je nekje vmes izgubil ves smisel. Odšel je tja, kamor gredo pohani piščančki. Pravzaprav se bahamo s tem, da za nas ne obstajajo več, da delamo tudi in predvsem ob nedeljah. Pravijo, da so tam zunaj ljudje, ki pijejo kavo ob treh popoldan na delavnik, nisem jih videla že celo večnost, zato nisem povsem prepričana.

Sobote ne dam. Zanjo se bom borila do konca, vsaj vsak drugi vikend mi pripada v celoti, drugače pa do poldneva. Tako sem zmenjena z nekom tam severovzhodno od mene, ki mi ureja urnik. Dremanje v žlički je seveda vrhunec.

Čez dan se prepletajo prsti na rokah, ponoči na nogah.

Rabim počitnice. Še 7 dni.

Ni me groza tega, da bom imela trideset let. Pravzaprav komaj čakam. Pa ne samo zato, ker so trideseta nova dvajseta. Pri tridesetih bom the new and improved me. Na vseh področjih.

Končno bom za nekatere stvari nehala biti premlada (in za druge bom, hvala lepa, prestara).

Seveda pa me zato in še za kaj toliko bolj muči, da bom jutri stara sedemindvajset. Kakšna starost je to, če nisi rock zvezda? Če bi se dalo, bi vsak rojstni dan prespala. Pravzaprav bi prespala polovico življenja. Ali vsaj dni.

Ponoči nikoli ne spim tako dobro kot podnevi. Ker vem, da bo, ko se bom zbudila, še vedno isti dan in da ni torej nič zamujeno. In ker se zadevam s tistim trenutkom, tik preden te posrka na oni svet. Ne razumem, zakaj je spanje komurkoli zgubljanje časa – kakšnega časa neki? In spali ne bomo, ko bomo umrli, ker bomo takrat mrtvi in ne speči.

Male smrti. Vsake toliko malo umremo, jaz sem ravno prejšnji teden. Ni me bilo strah.