don’t call me Urška

Ni me groza tega, da bom imela trideset let. Pravzaprav komaj čakam. Pa ne samo zato, ker so trideseta nova dvajseta. Pri tridesetih bom the new and improved me. Na vseh področjih.

Končno bom za nekatere stvari nehala biti premlada (in za druge bom, hvala lepa, prestara).

Seveda pa me zato in še za kaj toliko bolj muči, da bom jutri stara sedemindvajset. Kakšna starost je to, če nisi rock zvezda? Če bi se dalo, bi vsak rojstni dan prespala. Pravzaprav bi prespala polovico življenja. Ali vsaj dni.

Ponoči nikoli ne spim tako dobro kot podnevi. Ker vem, da bo, ko se bom zbudila, še vedno isti dan in da ni torej nič zamujeno. In ker se zadevam s tistim trenutkom, tik preden te posrka na oni svet. Ne razumem, zakaj je spanje komurkoli zgubljanje časa – kakšnega časa neki? In spali ne bomo, ko bomo umrli, ker bomo takrat mrtvi in ne speči.

Male smrti. Vsake toliko malo umremo, jaz sem ravno prejšnji teden. Ni me bilo strah.