don’t call me Urška

Življenje bi moralo biti precej bolj enostavno. Ali pa zakomplicirano. Spet sem v tisti postrojstnodnevni fazi, ko nekaj bi, a ne vem kaj, še manj pa kdaj, ko mi na glavi visi toliko stvari, da komaj diham, da se slučajno ne bi kaj premaknilo in sesulo. Nič ni hujšega od pričakovanja. Biti na trnih, čeprav nimaš pojma, zakaj. Sovražim poslavljanja, a imam rada mahanje.

Vikend je nekje vmes izgubil ves smisel. Odšel je tja, kamor gredo pohani piščančki. Pravzaprav se bahamo s tem, da za nas ne obstajajo več, da delamo tudi in predvsem ob nedeljah. Pravijo, da so tam zunaj ljudje, ki pijejo kavo ob treh popoldan na delavnik, nisem jih videla že celo večnost, zato nisem povsem prepričana.

Sobote ne dam. Zanjo se bom borila do konca, vsaj vsak drugi vikend mi pripada v celoti, drugače pa do poldneva. Tako sem zmenjena z nekom tam severovzhodno od mene, ki mi ureja urnik. Dremanje v žlički je seveda vrhunec.

Čez dan se prepletajo prsti na rokah, ponoči na nogah.

Rabim počitnice. Še 7 dni.