don’t call me Urška

Kdaj pa kdaj se zatreskam (no, bolj kdaj kot kdaj pa kdaj). Do razbijanja srca v ušesih in grizljanja ustnice. Ta občutek traja, kot otrok, ki še kar naprej spi, čeprav ga je mama postavila s stola na noge. Ljubezen nima nič s tem. Fantje tudi ne. Še čevlji morda ne.

Kdo gleda Nebo nad Berlinom sredi Pariza?

Bi lahko živela od slanih mandeljnov, ki so pravzaprav le fensi kikirikiji, in suhih brusnic, fensi rozin?

Kdo kar tako neha pisati, ne da bi nas prej opozoril, da nam bo zaloputnil vrata zdaj, ko smo z nosom že pokukali skoznje? Nam zlomil peto, ko smo se naučili hoditi ravno prav zibajoče. Pri zatreskanosti je pač tako, da prej ali slej treskne.

Na počitnice ne bi smeli jemati računalnikov. Zveza s svetom, ki naj bi bil resničnejši od našega dopusta, nas vedno potre.