don’t call me Urška

Bi hodili več na počitnice, če nam ne bi bilo treba pakirati?

Zdi se mi tako žalostno, da lahko svoje stvari stlačiš v kovček z omejeno kapaciteto, da se tega vedno lotevam hladno in brez pomočnikov. Kar ostane na postelji, mora noter. Raje zlepa kot zgrda. Baje pomaga, če majice zviješ v rolico, kot maki suši, a meni se zdi kaj takšnega primerno le za polnjenje vogalov, kamor se vedno skrije prazen prostor. Potem kovček parkrat potežkaš, v strahu, da bo prevelik bajso za na letalo, in zaspiš z enim očesom priprtim, če slučajno zleze kakšna nogavička čez rob.

Toda kako se lahko zgodi, da imamo nazaj grede vedno manj prostora, četudi nismo nakupili nič omembe vrednega? Kot bi se stvari navlekle veličine mesta. Ali pa je za to krivo umazano perilo, iz katerega vedno naredimo kepo. Kovček izgubi še tisto malo oblike, ki mu je je bilo podarjene ob rojstvu in takrat se žalost pravzaprav šele začne.

Ali takrat, ko na terminalu zaslišiš slovenščino.