don’t call me Urška

Predolgo že nisem plesala. Kar tako. Pa ne v lastni dnevni sobi. Tu in tam bi kaj morali narediti brez povabila.

Ko sem bila majhna, sem si sredi sobe prekrila oči in se skrila pred svetom. Zakaj izgubimo takšne sposobnosti? In kaj sploh pridobimo?

Zakaj v življenju moramo služiti kruh in ne žemljic? Ker ti ne plačajo za opravljeno delo in te lastnik hoče imeti v stanovanju na črno, ker nas pri prepletanju z ljubljenim vedno omejujejo naša majhna telesa.

Včasih je kič in naftalin točno tisto, kar potrebuješ, da se počutiš ljubljen&srečen. Vrtiljak je tak kraj, a le za eno vožnjo. Potem se vse razblini.

Zagotovo obstajajo celi seminarji in podporne skupine, ki ljudi odvračajo od googlanja samega sebe. Ker je res patetično. In žalostno. In vsi to počnemo.

Ko sem v enem tednu preživela in Sof(ko) in Viktorje ter popolnoma izgubila pravico do sobote, sem se tisto nedeljo počutila, kot da bi prežvečila celo vrečko Celador bombonov.

Magični bombončiči so brez okusa. Ne, nimajo okusa po plastiki ali gumi. So čisto brez, zero, nula, nada. Iluzija okusa. Mogoče bi jih morali deliti namesto kokic.

Ko sem tole zmedo končno spravila v red, sem začutila praznino, ki jo je lahko zapolnil le Mr. Gold, zlati vrtni palček.

To ni moj najljubši hotel v mestu. Morda nekega dne izvem, da je to Wes Andersonov Hotel Chevalier.

Medtem ko se igram, da hodim v službo, me občasno pošljejo v hotele, kjer rabiš pol noči, da pogruntaš, kako se ugasne modrikasta luč pod posteljo (če se ti kaj odvali pod njo, osvetljava verjetno pride prav). A saj tako ali tako ne morem spati. Sleepless in expensive hotels. Ker imajo tudi tam blazine vonj po čistilnici in so postelje sumljivo kratke (kje le spijo ljudje košarkaških razsežnosti?). Ali pa me budi vest.

Everland je inštalacija švicarskega dvojca L/B, bungalov s štirimi zvezdicami na vrhu muzeja sodobne umetnosti Palais de Tokyo. Zakaj štirimi, mi ni čisto jasno – mar ni izven ozvezdja?

V njem lahko prespiš (ali prebediš) le eno noč. Zabukiran je 60 dni vnaprej, a ravno jutri ga lahko rezervirate za 6. maj. Cena je 333 € za torek, sredo in nedeljo ali 444 za boljšo polovico tedna, torej četrtek, petek in soboto. Ob ponedeljkih je muzej zaprt, zato tudi enosobni hotel ne obratuje. Za nespečneže: mini bar je poln in vštet v ceno, record collection pa je baje veliko presenečenje, karkoli že to pomeni. Zakonska postelja, kopalnica, lounge in razgled.

Možno se je naročiti na petindvajsetminutni ogled ob 16h, kar pomeni, da si ubožci, ki so sobo dobili, ne morejo privoščiti power napa. Ali pač? Kdo bi poznal pravila uporabne umetnosti.

Te pa spodbujajo k temu, da za spomin ukradeš brisače.

Poleti 2007 so v Parizu uvedli rent-a-bike, ki te stane 1 € na dan, 5 na teden ali 29 na leto (plus depozit 150 €, če ga slučajno ne vrneš v 24 urah). Postaje za dvig in vrnitev so na vsake 300 metrov. Če je mesto, kjer bi ga rad pustil, slučajno zaparkirano, ti javi, kje se nahaja najbližje prosto. Izi bizi.

Povsod stojijo, čeprav se hkrati vsi vozijo z njimi. Res, tisti, ki niso v Miniju, so na kolesu.

Evo jih v vrsti:

In eden mimo vrste: