don’t call me Urška

Ko rezerviram počitnice, se vedno počutim, kot da sem dobila vojno. Po tolikem klikanju nič čudnega. Kako smo sploh kam prišli brez interneta?

Vidim sonce na koncu tunela.

Mimogrede, kdaj je jadranje postalo nacionalni šport? Adijo, smučanje. Tipi zadnje čase razlagajo samo še o tem, kako radi jadrajo. (Očetovo barko.) Ne gre se več na morje, ampak – jadrat. Tudi na sindikalne izlete z logotom na jadru. In tako je konec moje romance s palubnim življenjem, še preden se je sploh začela.

Mimogrede, drugič. Obstaja vrsta moških, ki sami sebi in brez dvoma tudi drug drugemu (takes one to know one) pravijo alfa samci. Res. Dobesedno. In na glas. Ne vem, če k temu sodijo tudi alfa samice, slutim pa, da je to postranska zadeva. Medtem si jadralci to večinoma le mislijo, čeprav tudi alfa samci hodijo jadrat, a so primarno alfa.

Kaj vse mora človek slišati. Sredi dneva, sredi Stare Ljubljane. Skoraj pozabiš na predrznost granitnih kock, ki ti razmesarijo pete na premiernem sprehodu z novimi čevlji. Tako in drugače okrogli striček s svojim samo tako in ne drugače okroglim psičkom sta sedela za nama z A, ki je bila k njima obrnjena s hrbtom. Ob odhodu je položil roko na njeno ramo in ji povedal, da je lepa ženska, potem pa nadaljeval s stvarmi, ki jih nočeš slišati. Verbalno posilstvo, na katerega nihče ni reagiral, ne midve, ne tipa, ki sta sedela dve mizi stran (na njiju nisva računali), ne granitne kocke (na njih sva zelo računali). Sredi kave, ki je bila potem kar preveč penasta. In zdaj je en bar manj, kamor lahko grem na sojin latte, ker je striček tudi danes sedel v njem.

Kam vse me odnašajo valovi, pa sem hotela napisati le happy post o dosežku tedna.

Modna industrija je morda res industrija kosti in kože, človeške in živalske.
Ženske in kače imamo zgodovino. Kot vse zgodovine je tudi ta vredna greha.

Grešnico so tokrat odkrili cariniki, iz Amerike (najverjetneje tamkajšnjega eBaya) je naročila torbico Laratella (ali Laratina, če gre za manjšo različico) Lare Bohinc. Nespametno morda v toliko, da moraš za njo plačati še carino in si potem skorajda na istem, kot če jo kupiš tukaj, ampak to res ni pomembno, si pa ne morem pomagati, da ne bi dala nasveta.

Cariniki in mediji so zagnali vik in krik, saj je obroba torbice iz o-moj-bog-kaj-takšnega-saj-bom-omedlela pitona. Grešnica si je sedaj lahko vsaj oddahnila, da ni kupila ponaredka. A Laratelle/Laratine po vsej verjetnosti ne bo nikoli videla, zanjo pa bo plačala še kazen. Kot povzemajo skoraj vsi, naj bi šlo za pitona, ki sliši na ime python reticulans in naj bi bil zaščitena vrsta, ampak saj so baje itak vsi pitoni zaščiteni. Hm. Zelo sumljivo, se strinjam. Sploh glede na to, da so takšne skorajda vse torbice Lare Bohinc, da bi lahko zaprli vsaj dve nadstropji Harrodsa in, zakaj pa ne, celotno modno industrijo. Morda bi jo res morali, a iz drugih razlogov. Ne gre samo za svete kače, ampak tudi svete krave.

Pitonovo ime so napačno kopi-pejstali, gre namreč za python reticulatus, vrsto, ki jo gojijo na 5.400 farmah v Aziji in ne prostoživečo, kot si romantično predstavljamo. Kot krave in konje in piščance. Legalna industrija.
Torej, če mora dotična grešnica plačati, moramo plačati vsi, ki nosimo stvari živalskega izvora. Ni čudno, da o modnih dodatkih vedno govorim kot o domačih živalih.

Ravno se odločam, ali naj sprejmem vabilo na obletnico OŠ. Prvo. Precej bizarno in ravno prav daleč, da človek še pomisli, da bi šel. Da se znova spomniš, kako se ti je prvi šolski dan zdela huda eksotika, da je komu lahko ime Helena in da je kdo od glave do copatk v roza. Seveda je vse, kar ima predznak sindikalnega, usojeno na nerodne nasmeške in debato s tistimi, ki so tako ali tako še vedno tvoji najboljši prijatelji.

Pri obletnicah SŠ je navadno že drugače. Preveč istih sanj na kupu. Če je med njimi high school sweetheart, seveda greš, moraš it. Kaj bi bilo, če bi bilo …

Nikoli ne srečam ne enih ne drugih, niti učiteljic ne (čeprav je res, da sem enkrat v Max&Co. iz kabine zaslišala glas svoje razredničarke/profesorice matematike in sem bila najprej takoj nazaj v prvi klopi, potem pa že skozi vrata).

Ne vem, zakaj vedno naletim na “sošolce” s faksa, ki jih je sicer resda precej več kot katerihkoli drugih, če študiraš dlje in skačeš iz enega letnika v drugega. Povsod so. In vedno so se pripravljeni pogovarjati. Četudi se nikoli prej nismo. Po začetnih vljudnostih prej ali slej pridemo do tega:

– Kaj pa ti, si že diplomirala?
– Ne.
– Oooo.
–.
– Saj boš.
–.

Neverjetno, s kakšno lahkoto so pokroviteljski. Kaj jim sploh lahko odgovoriš? Čez leta bo ta isti pogovor namesto faksa vključeval otročička. Vljudnostne fraze so večino časa tako zelo nevljudne.

Get a life. Download it.

Včeraj sem celo popoldne preživela pri Španu, zato sem zvečer morala poskrbeti za svojo girly side.

Hočeš nočeš smo primorane pričeti s predpripravami na evropsko nogometno prvenstvo: zaloge romantičnih komedij, svilenih oblekic in vodoodpornih maskar. Nekaj nam v teh težkih časih pač mora dati občutek, da smo ženske. (Če bo v mestu vrtiljak, bomo na konju.)

Kaj sem si zavrtela, boste poznavalci Kolosej menija spoznali po komadu, na katerega sem že čisto pozabila. Danes je na repeat na mojem iPodu (ko se premikam) in računalniku (ko sedim). Kdo bi si mislil, da lahko celo tak film premore briljantno pesem. To je pač Amerika.

Kdaj bodo le posneli romantično komedijo, kjer bo ona zvezda on pa paparaco? Mogoče so jo že. A se ni Britney poročila s paparacem? Tristo Siren, da ne bom preveč razvila svojo žensko plat!

Dajmo raje vsi skupaj: B-b-b-b-benny and The Jets

*

*

*

She’s got electric boots a mohair suit
you know I read it in a magaziiiiiine!