don’t call me Urška

Ravno se odločam, ali naj sprejmem vabilo na obletnico OŠ. Prvo. Precej bizarno in ravno prav daleč, da človek še pomisli, da bi šel. Da se znova spomniš, kako se ti je prvi šolski dan zdela huda eksotika, da je komu lahko ime Helena in da je kdo od glave do copatk v roza. Seveda je vse, kar ima predznak sindikalnega, usojeno na nerodne nasmeške in debato s tistimi, ki so tako ali tako še vedno tvoji najboljši prijatelji.

Pri obletnicah SŠ je navadno že drugače. Preveč istih sanj na kupu. Če je med njimi high school sweetheart, seveda greš, moraš it. Kaj bi bilo, če bi bilo …

Nikoli ne srečam ne enih ne drugih, niti učiteljic ne (čeprav je res, da sem enkrat v Max&Co. iz kabine zaslišala glas svoje razredničarke/profesorice matematike in sem bila najprej takoj nazaj v prvi klopi, potem pa že skozi vrata).

Ne vem, zakaj vedno naletim na “sošolce” s faksa, ki jih je sicer resda precej več kot katerihkoli drugih, če študiraš dlje in skačeš iz enega letnika v drugega. Povsod so. In vedno so se pripravljeni pogovarjati. Četudi se nikoli prej nismo. Po začetnih vljudnostih prej ali slej pridemo do tega:

– Kaj pa ti, si že diplomirala?
– Ne.
– Oooo.
–.
– Saj boš.
–.

Neverjetno, s kakšno lahkoto so pokroviteljski. Kaj jim sploh lahko odgovoriš? Čez leta bo ta isti pogovor namesto faksa vključeval otročička. Vljudnostne fraze so večino časa tako zelo nevljudne.

Get a life. Download it.