Neznosna lahkost vljudnosti
Torek, 8. april 2008Ravno se odločam, ali naj sprejmem vabilo na obletnico OŠ. Prvo. Precej bizarno in ravno prav daleč, da človek še pomisli, da bi šel. Da se znova spomniš, kako se ti je prvi šolski dan zdela huda eksotika, da je komu lahko ime Helena in da je kdo od glave do copatk v roza. Seveda je vse, kar ima predznak sindikalnega, usojeno na nerodne nasmeške in debato s tistimi, ki so tako ali tako še vedno tvoji najboljši prijatelji.
Pri obletnicah SŠ je navadno že drugače. Preveč istih sanj na kupu. Če je med njimi high school sweetheart, seveda greš, moraš it. Kaj bi bilo, če bi bilo …
Nikoli ne srečam ne enih ne drugih, niti učiteljic ne (čeprav je res, da sem enkrat v Max&Co. iz kabine zaslišala glas svoje razredničarke/profesorice matematike in sem bila najprej takoj nazaj v prvi klopi, potem pa že skozi vrata).
Ne vem, zakaj vedno naletim na “sošolce” s faksa, ki jih je sicer resda precej več kot katerihkoli drugih, če študiraš dlje in skačeš iz enega letnika v drugega. Povsod so. In vedno so se pripravljeni pogovarjati. Četudi se nikoli prej nismo. Po začetnih vljudnostih prej ali slej pridemo do tega:
– Kaj pa ti, si že diplomirala?
– Ne.
– Oooo.
–.
– Saj boš.
–.
Neverjetno, s kakšno lahkoto so pokroviteljski. Kaj jim sploh lahko odgovoriš? Čez leta bo ta isti pogovor namesto faksa vključeval otročička. Vljudnostne fraze so večino časa tako zelo nevljudne.
Get a life. Download it.
Objavljeno v Torek, 8. April, 2008 ob 21:14 v kategoriji Ne moti.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
8. April 2008 ob 22:14
Jaz se jih ne udeležujem. Nisem imel nobenega vpliva pri izbiri sošolcev in me zato nič ne veže z njimi. Kot tudi ne s tistimi, ki sem z njimi služil vojsko, in ne z žlahto. Saj se najdejo kolegi in prijatelji tudi brez nasilnega druženja.
Seveda pa ti kar uživaj, če se boš udeležila, ti nikakor ne odsvetujem, prej obratno. Get on with it.
9. April 2008 ob 12:39
Jz sem šel na obletnico in sicer prvič. Od šole je minilo 15 let in morm priznat, da ni bilo slabo. Ampak mislim, da me naslednjih 15 let ne vidijo.
9. April 2008 ob 12:40
Ah pomlad…… - tudi jaz sem dobila vabilo na obletnico OŠ…… grem, ne grem, grem, ne grem…… - pa sem se odlocila, da grem - čeprav mi bo potem prav gotovo žal……Polno obrazov, ki jih nisi videl že sto let in jih v bistvu tudi nisi pogrešal….Polno ljudi, ki so ti šli na živce in ti bodo verjetno šli še naprej……….Ampak ene stvari je pač prav, da narediš - tudi to, da greš na……..obletnico šole……in da se imaš Fino….??….:))
9. April 2008 ob 13:35
ocitno je tisti cas, ko to vsi posiljajo - jaz sem vabilo vceraj dobil… 20. obletnica… Tako vesel sem, da jih nisem videl, da sem cisto preprican da teh ni bilo v mojem zivljenju…
No, grem pa ne…
9. April 2008 ob 19:32
zvezdica zaspanka, res je že tako daleč, da se sploh ne spomnim, če mi je šel kdo na živce, kar je verjetno dobro izhodišče.
sigi, lepa, “se vidimo čez 15 let”
nick, imamo res izbiro ali se nam tako le zdi, bi dejali obrekovalci kapitalizma
Moja prijateljica, tista, s katero sem nameravala klepetati za prvo mizo, mi je že odgovorila, da ne misli it na obletnico, na kateri je jedilnik. Hecno, tudi mene to spominja na sedmino. Je pa to edina varianta, da se po enem drinku ljudje ne razidejo.
9. April 2008 ob 23:25
Meni so pa SŠ obletnice všeč predvsem zato, ker slišim ful dogodivščin, ki so se zgodile medtem ko sem jaz šprical…zmeraj kaj novega slišim…čeprav če ne bi tolk šprical bi mi šlo pa verjetno na živce poslušat same stare stvari. Ker kar se pa svežih stvari tiče so pa res teme le o diplomi, službi in otrocih..kdaj smo ratal tako dolgočasni? Na zadnji obletnici sem bil ene pol ure (možno, da je bilo samo pet minut, ampak meni se je zdelo pol ure) priča debati o tem kjer se najbolj splača kupit pralni stroj. LP!
9. April 2008 ob 23:28
Ne, izbira je zelo omejena. Vendar ne vidim razloga, da bi se prostovoljno družil z istimi, kot se moram neprostovoljno, saj razumeš point.
9. April 2008 ob 23:51
Obujanje spominov je sicer simpatično (sigi bi se verjetno strinjal, da na vsakih 15 let), a vedno se spomnim Tonyja Soprana, ki je izjavil: “‘Remember when’ is the lowest form of coversation.”
10. April 2008 ob 08:53
Se strinjam, slabše je še samo pripovedovanje štosov.
10. April 2008 ob 10:06
Za obujanje spominov na tisti čas ne rabim zraven 15 al pa 20 pacientov.
10. April 2008 ob 10:19
Pojdi.
Boš potem imela kaj napisati sem; pa še vedno lahko zbežiš prej, če bo tako grozno.
Jaz grem skoraj vedno, z večino sošolcev (OŠ in SŠ) smo bili kar prijatelji. Da ne govorim o tistih s faksa.
Ampak so bili to očitno drugi časi. Sem opazila, ko sem imela priložnost stati na drugi strani katedra zadnjih nekaj let.
10. April 2008 ob 16:32
Zanimivo, očitno gremo ta mesec res vsi na obletnice! Lani smo imeli obletnico sš, letos pa soorganiziram obletnico oš…in mi nikakor ni jasno, zakaj tak odpor:) Ravno zdaj okrog kličem še zadnje neprijavljene in težim, da se pa tega ja ne sme zamuditi, da bo super in nepozabno… S temi ”obletniškimi” žuri nasploh nimam problemov, razen naslednji dan, ko se po pravilu okrog osmih zjutraj primajam domov:)
10. April 2008 ob 18:37
Mi smo se po OŠ tako zelo razkropili, da se skoraj nikoli več nismo videli, kaj šele družili. Najbrž ne bi šla na obletnico, ker me sploh ne matra toliko firbec, kaj se s kom dogaja. Čudno, z nekaterimi smo si bili še kar dobri.
Naš srednješolski razred ima pa vsako leto srečanje in pridemo skoraj vsi, ker smo se fino razumeli. Prav pogrešam jih.
10. April 2008 ob 23:00
u, meni se je osnovna šola (in sošolci) tako vsedli v želodec, da še po 10ih letih vem, da niti slučajno ne grem…srednja šola je že drugače…
glede pokroviteljskih izjav pa toliko-eni pač potrebujejo neumestna vprašanja za svoj podhranjeni ego…in ko rečejo “saj bo” jim zraste še vsaj za en centimeter. in potem lahko iz “nesreče” drugega hranijo svojo srečo in svoj ponos vsaj za kak teden….nato pa ponovno rabijo enega “reveža”, ka ga opomnijo, kako zelo bolj cool so oni…slovenceljni navadni…samo da je na sosedovo bajto drevo padlo, in je lahko sam na svoj šotor ponosen…
11. April 2008 ob 01:39
Uh, kako dobro te razumem
Na OŠ obletnici sem bil enkratStar sem bil 15 let. Nekako ne gre skupaj. Na SŠ oblentici sem bil do zdaj vedno. S sošolci s fakultete… hm… kaj jih klinac briga kje sem. Žalostno je, da sem edini brez diplome, a hkrati edini, ki ima v naslednjih mesecih možnost redne zaposlitve. Naj mi bo nerodno, al čem bit ponosen?
11. April 2008 ob 07:16
chef…..kje pa pise, da si zadeve sledijo v zaporedju najprej diploma potem siht. J…š diplomo, v današnjem času ni več skoraj nič vredna.
Kaj se pa obletnic SŠ tiče, pa še nisem šel na nobeno. Očitno bo tudi prej minilo 15 let predenj bom šel na prvo. Sošolci s faksa…Glede na to, da sem hodil na predavanja samo, če res ni blo kaj drugega za delati, se ji v bistvu ne spomnim (dobr mogoče dveh treh, ki sta mi zapiske posojali, ampak to je to)
Buba…se strinjam…
11. April 2008 ob 09:07
Načeloma ne dam veliko na diplome, mi gre pa na živce splošna podizobraženost (ne ravno na papirju). Glede službe je verjetno odvisno tudi od tega, kaj si študiral. Meni moja diploma ne bi veliko pomagala, razen če bi npr. ostala na RTV. Ampak, hej, saj sem že absolvent
17. April 2008 ob 13:19
Točno ne na papirju..drugače pa hudo, da glava peče.
Absolventka…upajmo da sene bos za kakšni dve leti ponovno hvalila da si “že” absloventka….hehe