Oddih-izdih
Sobota, 26. april 2008Ko rezerviram počitnice, se vedno počutim, kot da sem dobila vojno. Po tolikem klikanju nič čudnega. Kako smo sploh kam prišli brez interneta?
Vidim sonce na koncu tunela.
Mimogrede, kdaj je jadranje postalo nacionalni šport? Adijo, smučanje. Tipi zadnje čase razlagajo samo še o tem, kako radi jadrajo. (Očetovo barko.) Ne gre se več na morje, ampak – jadrat. Tudi na sindikalne izlete z logotom na jadru. In tako je konec moje romance s palubnim življenjem, še preden se je sploh začela.
Mimogrede, drugič. Obstaja vrsta moških, ki sami sebi in brez dvoma tudi drug drugemu (takes one to know one) pravijo alfa samci. Res. Dobesedno. In na glas. Ne vem, če k temu sodijo tudi alfa samice, slutim pa, da je to postranska zadeva. Medtem si jadralci to večinoma le mislijo, čeprav tudi alfa samci hodijo jadrat, a so primarno alfa.
Kaj vse mora človek slišati. Sredi dneva, sredi Stare Ljubljane. Skoraj pozabiš na predrznost granitnih kock, ki ti razmesarijo pete na premiernem sprehodu z novimi čevlji. Tako in drugače okrogli striček s svojim samo tako in ne drugače okroglim psičkom sta sedela za nama z A, ki je bila k njima obrnjena s hrbtom. Ob odhodu je položil roko na njeno ramo in ji povedal, da je lepa ženska, potem pa nadaljeval s stvarmi, ki jih nočeš slišati. Verbalno posilstvo, na katerega nihče ni reagiral, ne midve, ne tipa, ki sta sedela dve mizi stran (na njiju nisva računali), ne granitne kocke (na njih sva zelo računali). Sredi kave, ki je bila potem kar preveč penasta. In zdaj je en bar manj, kamor lahko grem na sojin latte, ker je striček tudi danes sedel v njem.
Kam vse me odnašajo valovi, pa sem hotela napisati le happy post o dosežku tedna.
