don’t call me Urška

Maj je bil en dooooooooolg pms. Dokončno smo se zmenili, da prenehamo snemati Štafeto mladosti, dokler nam je še vsem fajn. Vsaj za nekaj časa se tako poslavljam od teve ekranov, kar je, če nič drugega, grozna fraza. Mogoče tudi za zmeraj, nikoli ne veš. Čuden občutek. Kako bodo šele zdaj slišati čitčeti?! Verjetno tako kot s sošolci s faksa.

In potem se tega nikoli ne znebiš, vedno si una s televizije. Ever present past. Zaenkrat sem trajala točno toliko kot Seks v mestu, šest let, kar je mnogo več, kot sem kadarkoli pričakovala. It was the best of times, it was the worst of times. Zdaj pa zakulisne blablarije, ki jih niste hoteli nikoli izvedeti.

– Ej, zgledaš pa čist drgač k na televiziji / Zgledate pa čisto drugače kot na televiziji

Ni v nobenem primeru kompliment. Je no-win situacija. Ali zgledaš bolje v živo in torej slabše na teveju (ua!) ali slabše v živo in bolje na teveju (au!).

Da ti kamera doda ne-vem-že-koliko kilogramov, je po mojih izkušnjah debel mit. Ko Chandler zeza Monico, da je na domačem video posnetku bajsa in se ona zateče k staremu televizijskemu triku, ji krasno vrne: “How many cameras are actually on you?!” Kako si videti, je predvsem odvisno od luči (na Popu nimajo sreče z njo; tako ali tako so vsi takšni, kot da spijo v solariju, nova vrsta vampirjev iz LA), postavitve kamere in kota snemanja, obleke, visokih pet in predvsem tega, ali imaš s kamero romanco ali ne. Je pa res, da če imaš na obrazu karkoli asimetričnega oz. ti karkoli vleče v kakšno smer, ti bo na ekranu še toliko bolj.

Lahko te fotošopirajo. Te posuhljijo, tako da te rahlo razpotegnejo. Če nimaš kože kot dojenčkova ritka, ti naredijo ’skin’, kar pomeni, da zabrišejo ostre robove, in si takoj lepši.

Navadno imaš 15 minut časa za garderobo in 45 za masko, če si ženskega spola. Nekatere tudi več, sploh če jim delajo še frizuro (jaz sem bolj wash&go). Da, nekateri fanti uporabljajo maskaro, vsi po vrsti pa so občutljivi glede frizure, ampak to je pri moških itak klasika. Obožujem masko, tam se koncentriraš in z vsakim potegom čopiča postajaš voditelj. Uporablja se Screen Face pudre, ostali kozmetični proizvodi so Bourjois, če pa nas imajo še posebej rade, izvlečejo diorje in chanele. Vsi po vrsti sovražimo puder v prahu, ker si po njem videti, kot da bi ti panirali obraz. Še zdaj ne štekam, kaj je narobe, če se ti obraz tu in tam zasveti.

Po koncu oddaje vedno rečem, da se grem odtransvestirat. Za to je potrebna neverjetna količina odstranjevalca ličil in vatk. Če živiš z mano, imajo brisače vedno kakšen črn flek. Potem so tu še roke in včasih noge. Cela stvar se začne pri umivalniku in konča pod tušem. Znorim, ko se, prepričana, da sem zdrgnila s sebe pol face, obrišem v brisačo in je vsa rjava, ker sem pozabila na – ušesa. Jebiga, tudi to bom pogrešala.

Voditelj ni odgovoren za vse. Oddaja ni njegova, naj se še tako zdi.

Tisti, ki radi veliko govorijo, po pravilu niso nikoli teve material. GF je vedno rekel, da moraš biti malo sramežljiv in zakompleksan.

Če hočeš svojega otroka odvrniti od tega, da bo teve zvezdica, ga pelješ na snemanje. Bolj dolgočasno je le še snemanje filma. Ta posel je eno samo čakanje. Potem pa je vsega konec v trenutku. Za to potrebuješ neverjetno kondicijo.

Je služba kot vsaka druga, le da z veliko več pudra. In ni glamurozna, obleke vrneš, čevlje tudi, ličila spereš in na kartončke si sam limaš tekste. Opravljati jo ni prestiž, naj nas v to še tako prepričujejo uredniki, ki s tem zagovarjajo majhne plače.

Kamera ni črna luknja. Za njo je tvoj ljubi kamerman, skoraj vsakič drugi, s katerim si pred snemanjem vedno izmenjata nekaj opolzkosti, da se sprostita. In ne, ni tako težko ujeti kamero, ki te snema. Saj ima prižgano luč, hudiča! Zakaj jo nekateri še leta in leta iščejo, je tudi zame skrivnost.

Zaljubila sem se v njo. Z vsem, kar prinese in odnese. Kot po veliki ljubezenski zvezi se bom verjetno zvila v klobčič. Se morda postrigla. Mogoče bom končno lahko zopet rahlo neodgovorna. Si celo privoščila, da zbolim. In bom lahko šla kamorkoli dlje kot za 10 dni. Imela bom snežno bele brisače. Ah.

PST: Z zahvalo iz naslova se zaključi snemanje vsake oddaje. Tudi zadnje.

Mama (to sem jaz) ima nov par čevljev!

Še danes jim pravim startarke in ne startaske, ah, ta tipografija.

Z A sva jih šli kupit skupaj, asistenca in drugo mnenje sta pri velikih nakupih nujna. Gospe pri Borovu so bile rahlo nezaupljive do najine navdušenosti. Še posebej potem, ko sva pričeli eksperimentirati z modelom Borosana (glej pod delovna obutev). Kdorkoli drug bi verjetno že izgubil živce, a sama pravim, da je treba vse čevlje spoštovati, ne glede na ceno, in jih torej izbirati enako dolgo. Bi bele ali plave, pardon, modre ali morda oboje? Narejene so tako na horuk, da je vsak model malo drugačen in tudi platno ni pri vsakem paru enako. Potem pa je tukaj še slavni napis zadaj na gumi, na enih piše Borovo, na drugih Startas. Ker ene delajo v Borovu in druge na Kitajskem. Ne glede na poreklo imajo specifičen vonj, M pravi, da po dimljenem tofuju. Prodajalka nama je sicer zagotovila, da so od vedno le v treh barvah, beli, modri in črni, a čigave so potem rumene in roza iz našega otroštva?

Adijo, allstarke. Tadej Zupančič bi mi jih zihr pohodil.

Evrovizijo sem nazadnje spremljala ob prižganih televiziji, cigareti – uf, res je že dolgo tega – in fritezi (pomfri s kečapom) pred šestimi leti. Vmes je izgubila vsak smisel, tudi tistega za humor. Sicer sem jo videla še enkrat, a to po službeni dolžnosti.

Letos se v velikem slogu vrača na male ekrane, zato že iščem lokale z zaslonom, dovolj velikim vsaj za mali nogomet. Seveda nisem videla vseh nastopajočih (in jih ne nameravam niti v finalu), toda prihodnji teden bom svoj telefon prvič zlorabila za glasovanje. Tukaj sta dva finalista: prvemu moramo v torek pomagati še do finala, drugemu pa do zmage.

Bosna in Hercegovina – Laka: Pokušaj

Francija – Sébastien Tellier: Divine

Zopet sem v Murakami fazi.

Najprej Takashi Murakami fazi. V Brooklyn muzeju ravno razstavlja dela za Louis Vuitton, ob tej priložnosti so odprli tudi trgovinico – now that’s what I call a souvenir shop. On je tisti, ki je z Marcom Jacobsom signature monogram prepleskal v 33 barv, kasneje pa mu dodal smehljajoče se češnjice, ostalo je zgodovina. Ne vem, kje sem naletela na blablarijo, da je Azijcem v evropskih LV butikih dovoljeno kupiti le eno torbico po glavi. Ha, kot da si jih evropski prodajalci sploh zapomnijo in ločijo med sabo. You’ve seen one, you’ve seen them all, pravijo oni za nas in mi za njih. V muzeju je tudi replika Canal Street ulične preprodajalne, vključno z dekico in plastično folijo okrog ročaja, le da ne gre za ponaredke. 1. junija bodo tam razkrili novo generacijo torbic, imenovano Monogramouflage. Cinizem kot najboljša kamuflaža.

Nato v Haruki Murakami fazi.

Zdaj je moj imaginary running buddy. V Sobotni sem prebrala, da je maratonec in da teče vsak dan. Jaz sem one hit wonder, ki ni tekel že pol leta. Po njegovem intervjuju sem zvlekla knjige s police in superge iz škatle. Ne verjamem si, da sem oktobra pretekla 21 km in da razmišljam, kako bi letos vse skupaj ponovila, ker prvič ni bilo prav nič luštno in fajn. Tako zdaj kompulzivno tečem, morda bežim.

V soboto bom špricala tek trojk. Čeprav je Threesome tako zelo 1994, mi bo žal, da sem ga.