don’t call me Urška

Medtem ko bodo dedci gledali fuzbal, bomo punce in fantki kazali svoj najljubši par čeveljcev, čez uro se namreč začenja ljubljanski BMW fashion and art week. Zelo SATC, nadaljevanka, jasno. Teden je kratek, traja tri dni, a kdo ima kondicijo za več? Kot takšnim dogodkom pritiče, kart ne moreš kupiti, moraš jih dobiti z imenom in priimkom, ki jih bodo na prizorišču preverjali, da se zavarujejo pred padalci, meni sicer najljubšo sorto. Upam, da nas na zabavah ne bodo zalivali z mini penino Jeruzalem Ormož na slamico. Ker po njej najprej boli grlo, potem pa glava. Že dalj časa iščem tiste čaše za šampanjec, ki naj bi obliko dobile po joškicah Marije Antoanete. To pač ni birokratska pijača za dolgočasne ozke kozarce, za brodolomni učinek mora nevarno pljuskati na vse strani, mi pa z njo. Mogoče nam bodo stregli z rdečim vinom, ki je po nekem čudnem ključu vedno znova Quercus, uf. Ja, sem vinska modna muha, pa kaj.

Hm. Malo preveč o pijačah in malo premalo o modi. Če smo že pri tem, samo še ena o vodi. Ne zaupam ustekleničeni. Straši me. Da zaprta v prosojno (če je druge barve, je sploh ne upoštevam) plastenko stoji in stoji na policah trgovin, se mi zdi narobe. Čeprav je res, da imam rada Jano. Ker je točno takšnega okusa kot tista iz pipe in jo imajo tudi v litrski plastenki. In ti jo v Zagrebu postrežejo v krasni stekleni steklenici in je uradna voda Madison Square Gardna.

O modi več prihodnjič. Pa tudi o pijačah. O prigrizkih pa ne – saj je vendar teden mode. Brokoli, kdorkoli?

Daisy, Daisy, give me your answer do.

I’m half crazy all for the love of you.

It won’t be a stylish marriage, I can’t afford a carriage.

But you’ll look sweet upon the seat of a bicycle built for two.