Princeska na belem ponyju
Četrtek, 10. julij 2008“Mi smo časovni stroj,” bi rekel M, ki ima znova snežno bele startarke in sicer ne prenese ničesar, kar ima zveze s socialistično nostalgijo. Verjetno je to zanj preveč Laibach. Ponyči so bili logična posledica poletnih obuval in poletja v školjki, ki ji pravimo Ljubljana. Pred slabima dvema mesecema so jih znova spustili na tržišče v modri, rdeči in beli barvi. Baje zelo radi menjajo lastnika, zato ima moj okoli vratu debelo ketno in moje roke, ko ga doma stiskam k sebi. Mislim, da sva se že navezala drug na drugega.
Kljub temu sva imela danes, drugi dan najinega skupnega življenja, že majhno nezgodo, ki pa je imela usodne posledice za mojo še eno ljubo poletno domačo žival: popolne gladiator sandale. Ravno nekaj sekund preden sta na prehodu za pešce počila dva avtomobila, so se moji ljubčki strgali z vajeti in tako tudi ostali. Seveda sem jih takoj peljala k zobozdravniku, kakor pravim vsem popravljalcem, a je imel zaprto. Zdaj jih vsake toliko pogledam, če so si slučajno premislili in so se pričeli celiti. Niso.
Stric Vladimir skrbi za moje čeveljce, če mu le vsakič znova obljubim, da ne bom hodila z njimi po kockah oziroma med kockami. Jutri mora rešiti tudi te, čeprav zgleda res hudo. Seveda preventivno prečesavam razprodaje na net a porter, če bo slučajno potrebno. Na drugem koncu Evrope mi bo pri tem pomagala A, ki bo prav tako besna, da so od Alexandra McQueena že razprodane. Skrbi utapljam v organskem eurokremu – oksimoron, vem – iz rožiča, lešnikov in boba. In sandali se še kar niso spravili nazaj skupaj, čeprav jih oba s ponyjem objemava.
