Spominska škatla
Četrtek, 31. julij 2008Življenje te občasno prisili, da svoje otroštvo položiš v škatlo. Nebogljeno kot dete zre vate, ko se odločaš, kaj bo preživelo in kaj bo za vedno izgubljeno, moj rojstnodnevni medvedek, ki nikoli ni dobil imena, jo je že prej popihal, kam so šli Majda in ostala plišasta banda, nimam pojma, najverjetneje jo je napadla gumijasta, ki pa je tako ali tako vselej končala v kakšnem pasjem gobcu. Zvezek za SND iz 2.b. Albumi značk in znamk, ki so jih strički ob nedeljah prinesli na ogled in naprodaj na tržnico. Tri spominske knjige, čeprav je imela vsaka le po par sličic. Mogoče jih moram zopet dati v obtok. Tako, od danes naprej bom deklica s spominsko knjigo, ko te spoznam, mi moraš kaj narisati ali napisati, ne pozabi zavihati vogalček in mi notri pustiti kaj zelo osladnega.
Mislim, da se me bodo sedaj vsi izogibali. Ali pa mi bodo hoteli kasirati.
Z mojim (bar)barskim okusom za knjige je težko živeti, trik je v tem, da na vrhu pustim Borgesovo poezijo, potem me pustijo na miru. Otroške knjižice, ki so do danes ostale žive, bi mi pri kuhinjski psihoanalizi marsikaj zakuhale:
– brez naslovnice in zato brez naslova
nato kapljice odidejo v svet
in se jim pripeti nekaj strašnega
kar pa kapljice do prve nevihte že pozabijo in se srečno vrnejo domov
– tukaj se prične ljubezen do bradatih mož: The hairier the merrier!
ki jim med dremežem nikoli ne smeš odstriči brade, četudi jo hočeš podariti nevesti
verjemite mi, brkonj nočete spraviti v slabo voljo
čeprav se na koncu vse dobro konča.
Ob otroštvu grickam jabolka, ki so nekoč rastla na babičinem vrtu. Po novem imajo ime, ki spominja na GMO: discovery. Še vedno dišijo.
Jutri grem po obleko z valete.
Objavljeno v Četrtek, 31. Julij, 2008 ob 18:32 v kategoriji Ne moti.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
31. Julij 2008 ob 21:47
Ha ampak imaš že kr nekaj spominov.
1. Avgust 2008 ob 08:10
Najbolj enostavno je, da spomini ostanejo tam kamor spadajo. V preteklost. In zato jaz svoje spominske škatle nimam (več).
p.s.: a današnji otroci sploh še imajo spominske knjige?
1. Avgust 2008 ob 09:38
buhec, imajo ja, shranjeno na trdem disku njihovega računalnika. Žalostno, a resnično…
2. Avgust 2008 ob 19:21
zakaj ne moti?
ne, sam da veš, najbolj zmoti tista: če spominček ti ni všeč, vrži ga v gorečo peč, ko spominček bo gorel, tebe srček bo bolel…pa to je kriminal, kdo nam je to povedal no?! sej veš kdo. za znoret! travma je bla risat u spominske knjige, če nisi hotu prerisat iz knjige in zato so tko preveč prazne danes… in tisti VS eden čez drugega zgoraj levo…umirat za spomin, pa to ti je nekej…
3. Avgust 2008 ob 01:26
najdena spominska škatla me spominja na amelie
3. Avgust 2008 ob 12:05
Brkonja čeljustnik je odličen strip! Čudno, da ga še niso ponatisnili. Mislim, da zanj več ne veljajo avtorske pravice, ker je že več kot 70 let od prve izdaje, nisem pa prepričan.
4. Avgust 2008 ob 14:14
“tri spominske knjige”,….v vsaki par sličic. Bla, bla. Obremenjujoče?
Prostorsko verjetno,daj vse tri v eno z najlepšim ovitkom in bo spominska škatla imela prostor še za kakšno memory.
6. Avgust 2008 ob 07:00
Yo, man ,Tko je, didy, dej si vse zipaj, man Vse slikce….. Obreži. Vzemi si en motiv, ki ti je všeč, to pusti. Potem kupi , yo, eno novo škatlco, Pa dej te obrezančke zlepi, daj zypane not…..man, yo, to je rajc.
18. Avgust 2008 ob 00:31
Ne hranim stare šare… Me je vedno zanimalo preveč stvari hkrati in prav vsaka je imela svojo zgodbo. Zakaj bi torej najemal skladišče v BTCju? Torej se zanašam na nostalgični kič v svojih možganih. Tukaj je, ves in popoln, samo izbrskati ga je treba znati. Pravzaprav je največkrat vse tisto matranje okoli brskanja celo bol vznemirljivo kot končni rezultat…