don't call me Urška

En krog po centru in zveš marsikaj. YSL kozmetiko naj bi prevzel L’Oréal Group, kar pojasni njihov press mrk in tisto ubogo Müllerjevo stojalo, razmazano kot triletnica, ki je v roke dobila mamino šminko. Sicer je YSL v omenjeni trgovini že znižan za 20%. Da ne bo dvomov, obožujem YSL zlate škatlice in zeleni odstranjevalec ličil.

V neki trgovinici na vogalu, ki je doslej imela pridna-punčka program, naj bi se pripravljali na prihod perila Agent Provocateur. Medtem ko naj bi v veleblagovnico na nekem drugem vogalu prišli Louis Vuitton dodatki. Na Prešercu na vogalu z Wolfovo ni več ure, saj so trgovino zaprli, zdaj res več ne bom nikdar vedela, koliko je ura. Ljubljana bo dobila, kar potrebuje za turiste z Bližnjega in Daljnega vzhoda, Ljubljančanka pa lahko še naprej čaka na second-hand luknjico, kjer bi stauhala najljubši kos za 5 evrov.

Ah, saj ne bi imela nič proti LV torbici, ampak samo proti tej od Sofie Coppole ne, ki jo ziba tudi Garance in ki zagotovo ne bo prišla k nam (da stane 2.200 funtov, je druga zgodba).

Jak & Jil

Ali LV kovčkom iz The Darjeeling Limited.

Mogoče pa je vse samo trač in se čisto zares ne odpira nič novega znanega.

Trije šefi, ki jih noben volk ne bi zbezljal iz njihove hiše, pa naj še toliko huffa in puffa. Kdo bi si mislil, da je staranje na ekranih lahko taka karierna poteza? Baldwin je letnik ‘58, Danson ‘47, Turner ‘54.

Zadnje čase sem prisesana na Bored to Death, moški odgovor na Seks v mestu, čeprav z bolj malo seksa, a veliko trave. V epizodi z Rusi sem celo zagledala Slovenca, če se kdo spomni Klemna Novaka z bežigrajske gimnazije. Kakorkoli že, delala sem za marsikakšne šefe, just name it, njihove patologije so me ponavadi na smrt dolgočasile, in to ne na način Teda Dansona.

Kathleen Turner, Californication

Ted Danson, Bored to Death

Alec Baldwin, 30 Rock

Včeraj ni bilo poročnih zvonov, bilo pa je poročno trobljenje na Resljevi. Vsekakor dober dan za poroko, dež je ravno prav dramatična kulisa. Zvečer sem šla v Kinoteko na eno mojih najljubših porok – The Philadelphia Story. Ta zatreskanost v Kate in Caryja se ne bo nikoli končala. Na njenih ličnicah bi lahko brusili nože.

Z grungem se vračajo tudi rdečelaske. Ker prve ne pozabiš.

Z njo sem se rodila, jo nato sprala v mišjo in v osnovni šoli vrnila s peno, mmm, rdeča pena za lase, a to še obstaja? Hostese zabavnega programa in tete iz ne vem katerega kolena so jo razbarvale, čas je, da se ji povrne sijaj. In to ravno zdaj, ko mi gredo moji lasje tako na živce in so vsem drugim tako fajn.

Angeli Chase iz My So Called Life, brez katere ne bi preživela najstništva, dela družbo še ena v četici THE žensk modnega tiska Taylor Tomasi (prej Accessories Director na Teen Vogue, zdaj Marie Claire USA, nič čudnega torej, da ima na sebi in ob sebi vedno najboljše modne dodatke, kamor štejem tudi lase).

fotografija Tomasi Jak & Jil

Zelo dolgo je bila oker edina čudna barva na mojem seznamu. Ni šlo toliko za odtenek kot za ime. Hvala modnim bogovom, da so jo preimenovali v zenf in jo zdaj veselo mažem po garderobi (a ne lastni, precej prepričana sem, da nimam ničesar v barvi gorčice, kečapa ali majoneze, kar je naravnost trapasto in še en dokaz, da res nimam ničesar za obleči in da sem lačna – kako subtilno – nakupovanja in divje noči s pomfrijem). Potem so prišle kaki hlače, kar me je kot ljubiteljico kakijev čisto zmedlo, šla sem celo tako daleč, da sem si vse skupaj razložila z barvo peclja, ki je približno kamuflažne barve, čeprav še vedno barvno slepoto stran od najbolj dolgočasnega odtenka na svetu (kar mu seveda ne gre šteti v slabo, dolgčas je super, še posebej z zenfom). Da je govora o nekem drugem puščavskem kakiju, nisem pomislila, tako ali tako peščena zveni mnogo bolje.

A nazaj k resnični barvi kakija. Obožujem jo, je ravno pravi odtenek oranžne. Seveda ne pri vanilija različici, ki ji ne priznavam statusa kakija – če niso tekoči in zdrizasti, what’s the point? Hočem takšne s črnimi strijami, ker sem ženska in ker so strije tako kot gube dokaz, da vendarle živimo in pokamo po šivih.