don’t call me Urška

Ženske rojevajo otroke, kot da jih bodo zdaj zdaj umaknili iz prodaje. Ženska je enako Noetova barka. Now or never. Trend, ki se ga bo počasi nalezla še britanska Elle, ki bejbi strani zaenkrat uspešno nadomešča z alkoholom in kokainom, kot da je to edina alternativa. Poroke je vmes zamenjalo rojevanje. Če me ljubiš, mi boš naredil(a) otroka. In trebuščki se svetijo bolj kot katerikoli lakasti modni dodatek (mimogrede, naj me nekdo ob naslednjem kupovanju lakastih čevljev spomni, da se nikoli ne bodo zmehčali, ker žametnost pač ni v njihovi naravi). “You gotta see the baby!” pa je tako ali tako fraza leta.

Medtem še vedno nisem bila na nobeni poroki. Toliko idej za darile, pa tako malo priložnosti. Mogoče se nikomur ne da iskati popolnega prstana. O zaročnih in poročnih sem izbrskala blog Lare Bohinc na Vogue UK. Na kratko: drzno z zaroko, varno v poroko. Tam sem izvedela tudi za boob injections, ampak to je že druga zgodba. Hecno, kako pri nas o Lari Bohinc govorijo kot o nekom, s katerim so hodili v osnovno šolo, o Lari, le zato, ker je nekoč davno tega bila Slovenka. Laro Bohinc sem, priznam, videla samo enkrat, pred leti, ko je stopila iz Marks & Spencer. Mimo sivih škatlic (in nobene rdeče, še) sicer gojim poseben ritual, enkrat na mesec pregledam, kolikokrat se pojavi v britanskih Vogue in Elle. Tudi ona je iz nosečke verjetno že prešla v naslednjo fazo. Mamazille.

Zadnje čase se mehčam. Všeč mi postajajo pentlje. Na delovnem mestu vlada urbani mit, da fotografi iz neznanih razlogov ne marajo fotkat mašn. Mogoče bi se te, ki deluje super ostro, usmilili. Jaz sem se je.

¹

Je ravno prav božična za konec avgusta, ko se zvečer že zalotimo, da fantaziramo o pulijih. V obliki broške sem jo uzrla na Wolfovi. Ampak pravo kičasto dimenzijo dobi kot prstan. Ko moja roka postane darilo. Kdo te potem sploh še lahko prosi zanjo?

1. Martin Margiela, Browns [↩]

Medtem ko bodo dedci gledali fuzbal, bomo punce in fantki kazali svoj najljubši par čeveljcev, čez uro se namreč začenja ljubljanski BMW fashion and art week. Zelo SATC, nadaljevanka, jasno. Teden je kratek, traja tri dni, a kdo ima kondicijo za več? Kot takšnim dogodkom pritiče, kart ne moreš kupiti, moraš jih dobiti z imenom in priimkom, ki jih bodo na prizorišču preverjali, da se zavarujejo pred padalci, meni sicer najljubšo sorto. Upam, da nas na zabavah ne bodo zalivali z mini penino Jeruzalem Ormož na slamico. Ker po njej najprej boli grlo, potem pa glava. Že dalj časa iščem tiste čaše za šampanjec, ki naj bi obliko dobile po joškicah Marije Antoanete. To pač ni birokratska pijača za dolgočasne ozke kozarce, za brodolomni učinek mora nevarno pljuskati na vse strani, mi pa z njo. Mogoče nam bodo stregli z rdečim vinom, ki je po nekem čudnem ključu vedno znova Quercus, uf. Ja, sem vinska modna muha, pa kaj.

Hm. Malo preveč o pijačah in malo premalo o modi. Če smo že pri tem, samo še ena o vodi. Ne zaupam ustekleničeni. Straši me. Da zaprta v prosojno (če je druge barve, je sploh ne upoštevam) plastenko stoji in stoji na policah trgovin, se mi zdi narobe. Čeprav je res, da imam rada Jano. Ker je točno takšnega okusa kot tista iz pipe in jo imajo tudi v litrski plastenki. In ti jo v Zagrebu postrežejo v krasni stekleni steklenici in je uradna voda Madison Square Gardna.

O modi več prihodnjič. Pa tudi o pijačah. O prigrizkih pa ne – saj je vendar teden mode. Brokoli, kdorkoli?

Daisy, Daisy, give me your answer do.

I’m half crazy all for the love of you.

It won’t be a stylish marriage, I can’t afford a carriage.

But you’ll look sweet upon the seat of a bicycle built for two.

Ko rezerviram počitnice, se vedno počutim, kot da sem dobila vojno. Po tolikem klikanju nič čudnega. Kako smo sploh kam prišli brez interneta?

Vidim sonce na koncu tunela.

Mimogrede, kdaj je jadranje postalo nacionalni šport? Adijo, smučanje. Tipi zadnje čase razlagajo samo še o tem, kako radi jadrajo. (Očetovo barko.) Ne gre se več na morje, ampak – jadrat. Tudi na sindikalne izlete z logotom na jadru. In tako je konec moje romance s palubnim življenjem, še preden se je sploh začela.

Mimogrede, drugič. Obstaja vrsta moških, ki sami sebi in brez dvoma tudi drug drugemu (takes one to know one) pravijo alfa samci. Res. Dobesedno. In na glas. Ne vem, če k temu sodijo tudi alfa samice, slutim pa, da je to postranska zadeva. Medtem si jadralci to večinoma le mislijo, čeprav tudi alfa samci hodijo jadrat, a so primarno alfa.

Kaj vse mora človek slišati. Sredi dneva, sredi Stare Ljubljane. Skoraj pozabiš na predrznost granitnih kock, ki ti razmesarijo pete na premiernem sprehodu z novimi čevlji. Tako in drugače okrogli striček s svojim samo tako in ne drugače okroglim psičkom sta sedela za nama z A, ki je bila k njima obrnjena s hrbtom. Ob odhodu je položil roko na njeno ramo in ji povedal, da je lepa ženska, potem pa nadaljeval s stvarmi, ki jih nočeš slišati. Verbalno posilstvo, na katerega nihče ni reagiral, ne midve, ne tipa, ki sta sedela dve mizi stran (na njiju nisva računali), ne granitne kocke (na njih sva zelo računali). Sredi kave, ki je bila potem kar preveč penasta. In zdaj je en bar manj, kamor lahko grem na sojin latte, ker je striček tudi danes sedel v njem.

Kam vse me odnašajo valovi, pa sem hotela napisati le happy post o dosežku tedna.

Predolgo že nisem plesala. Kar tako. Pa ne v lastni dnevni sobi. Tu in tam bi kaj morali narediti brez povabila.

Ko sem bila majhna, sem si sredi sobe prekrila oči in se skrila pred svetom. Zakaj izgubimo takšne sposobnosti? In kaj sploh pridobimo?

Zakaj v življenju moramo služiti kruh in ne žemljic? Ker ti ne plačajo za opravljeno delo in te lastnik hoče imeti v stanovanju na črno, ker nas pri prepletanju z ljubljenim vedno omejujejo naša majhna telesa.

Včasih je kič in naftalin točno tisto, kar potrebuješ, da se počutiš ljubljen&srečen. Vrtiljak je tak kraj, a le za eno vožnjo. Potem se vse razblini.

Bi hodili več na počitnice, če nam ne bi bilo treba pakirati?

Zdi se mi tako žalostno, da lahko svoje stvari stlačiš v kovček z omejeno kapaciteto, da se tega vedno lotevam hladno in brez pomočnikov. Kar ostane na postelji, mora noter. Raje zlepa kot zgrda. Baje pomaga, če majice zviješ v rolico, kot maki suši, a meni se zdi kaj takšnega primerno le za polnjenje vogalov, kamor se vedno skrije prazen prostor. Potem kovček parkrat potežkaš, v strahu, da bo prevelik bajso za na letalo, in zaspiš z enim očesom priprtim, če slučajno zleze kakšna nogavička čez rob.

Toda kako se lahko zgodi, da imamo nazaj grede vedno manj prostora, četudi nismo nakupili nič omembe vrednega? Kot bi se stvari navlekle veličine mesta. Ali pa je za to krivo umazano perilo, iz katerega vedno naredimo kepo. Kovček izgubi še tisto malo oblike, ki mu je je bilo podarjene ob rojstvu in takrat se žalost pravzaprav šele začne.

Ali takrat, ko na terminalu zaslišiš slovenščino.

Kdaj pa kdaj se zatreskam (no, bolj kdaj kot kdaj pa kdaj). Do razbijanja srca v ušesih in grizljanja ustnice. Ta občutek traja, kot otrok, ki še kar naprej spi, čeprav ga je mama postavila s stola na noge. Ljubezen nima nič s tem. Fantje tudi ne. Še čevlji morda ne.

Kdo gleda Nebo nad Berlinom sredi Pariza?

Bi lahko živela od slanih mandeljnov, ki so pravzaprav le fensi kikirikiji, in suhih brusnic, fensi rozin?

Kdo kar tako neha pisati, ne da bi nas prej opozoril, da nam bo zaloputnil vrata zdaj, ko smo z nosom že pokukali skoznje? Nam zlomil peto, ko smo se naučili hoditi ravno prav zibajoče. Pri zatreskanosti je pač tako, da prej ali slej treskne.

Na počitnice ne bi smeli jemati računalnikov. Zveza s svetom, ki naj bi bil resničnejši od našega dopusta, nas vedno potre.

– Moj mož misli, da sem čist zmešana, ker hočem tamali spremeniti ime.
– ?
– Ko se otrok rodi, še ne veš, kakšen bo, in po dobrem letu vidim, da naši njeno ime ne paše …
– ?
– Saj ni nek hud poseg, samo še en »n« bi dodala.
– !

Strinjali se boste, še ena klasična zgodba. Za popolni štos bi morali izvedeti ime in priimek, ampak vam ga ne morem dati – uporabite domišljijo. Enivej, kar nočem natipkat, je blablabla o tem, da je danes vsako življenje obsojeno na reality šov in je zato še posebej pomembno, da ime zvoni in doni. Ne, to bi samo še dodatno podrlo mojo nadvse majavo teorijo, da ti gre na televiziji bolje, če se ti ime in priimek začneta na isto črko – kot da sta MM in PP dovolj dober dokaz.

Ime mu je bilo Archibald Alexander Leach, zato ni čudno, da je na novinarjev zavzdih »Vsi bi bili radi Cary Grant« zavzdihnil: »Jaz tudi.« Vsi smo mi malo arčibaldi. Evo, pa smo prišli do imena za blog – hotela sem imeti najbolj vijugasto jaro kačo na Blogosu ali najtežje izgovorljivo. Da sem »don’t call me Urška«, je posledica šuma v e-komunikaciji, sori. Pa drugič.

V soboto mi je A, ki je po Super Size Me res šla na solato in ne na pomfri z dvojnim kečapom, zatulila, da se je navlekla na Jelly Pong Pong kozmetiko. Da, zgleda in diši točno tako, kot zveni. Toda tudi moje črno srce z dvojnim C-jem se je omehčalo ob super duper imenih za duo, v katerem je bleščilo za ustnice, ki je hkrati kremno rdečilo za lička, in kremno rdečilo za lička, ki je hkrati bleščilo za ustnice (če ste se zmedli, berite dalje, to je bilo just a little something I like to do). Love Rouge je na voljo v treh odtenkih: Bogart & Bacall, Hepburn & Tracy (jaz in jaz), Taylor & Burton. Naj uganem, rekli ste: iiiiiiiiiiii!

V čudovitem svetu kozmetike je preveč številk, morali bi se ustaviti pri No. 5. Imena odtenkov pa so približno tako zanimiva kot za koktejle – Orgazem je pri obeh vrhunec (čeprav ima NARS še odtenek Deep Throat, ki naj bi bil Orgasm za temnejše).

Potem pa so tisti, ki se jim vseeno še vedno da, kot recimo pri OPI. Moj najljubši lak je I’m Not Really a Waitress.

Tudi zato, ker me spomni na roza YSL šminko, ki ji z A ljubkovalno praviva Prodajalka v Emoni. Čeprav ne bi mogla brez Suzi Sells Sushi by the Seashore, dajte še enkrat na glas in na hitro, Suzi Sells Sushi by the Seashore.

In seveda Who Comes Up with these Names?, ki potegne bolj na oranžno.

Ha, o tem sem hotela tipkati. Pa še eden z liste Top 15 rejected cocktail names: Sloe Comfortable Screw Up Against a Wall in Cancun Next to a Fat Dude Named Ramon Who Keeps Flicking Matches at Some Kids Poking a Dead Rat With a Stick They Found Underneath a ‘57 T-bird with a Dead Prostitute in the Trunk.