don’t call me Urška

Ne izzivam, morda imam samo odločen “ne”. Odkar sem tu, so mi že pokazali fakiča, kot bi rekel A, in me ozmerjali, čeprav bi lahko kogarkoli drugega, ah, ta kolektivna krivda. Kava, ki je bila zelo posebno penasta, je bila najverjetneje namenjena mojemu spremljevalcu, a on ni tako zelo gej kot jaz. A ni hecno, da je ženska različica kave tako metaforična, moška pa tako nazorna? Da, zakuhal jo je moški.

Novinarska konferenca ob otvoritvi razstave Jeffa Koonsa je bila vaja iz malomeščanske sproščenosti, namesto sredincev so se dvigali mezinčki. Kinder jajček umetnost.

Fino je imeti službo, na katero lahko vedno znova zvališ obsesivno googlanje (in kakšen račun). Tokrat sem morala preklikati Marca Jacobsa na prav vseh mestih, da bi med drugim ugotovila, kje ga žgečka, zelo pomemben podatek, ko/če se kdaj srečava, v dvigalu na primer. Ker sem si zaželela imeti blizu vse njegove najljubše sostanovalce, minus bulterierja Daisy in Adolf, sem izkoristila tole steno.

Karen Kilimnik

¹

Richard Prince

²

Lisa Yuskavage

³

John Currin

⁴

Ed Ruscha

⁵

Elizabeth Peyton

⁶

1. www.e-flux.com [↩]
2. www.richardprinceart.com [↩]
3. www.wahfelz.blogspot.com [↩]
4. www.wurzeltod.ch [↩]
5. www.edruschacatalogue.com [↩]
6. www.artslice.blogspot.com [↩]

Pretencioznost slogana novega/starega tednika se mi zdi ravno pravšnja za tole objavo.

¹

Vidite karkoli znanega?

Z Laro B sva nekoč skupaj vodili MMS in še danes si vsake toliko rečem: Carissimi ospiti, buona sera e benvenuti al ventiseiesimo festival della canzone del mare e del sole all’ Auditorio si Portorose. Pardon my Italian, nisem čisto prepričana, ali se vse tako napiše, znam pa izgovoriti, ker me je naučila Lara.

Vsi si predstavljamo, da nas bodo nekega dne odkrili, tudi če bo zunaj hud mraz. Da bodo nekega dne tvoj tekst prevedli (ali pa da se bo vsaj znašel v Cobissu). Najprej v angleščino, potem še v kak jezik, za katerega ne boš prepričan, ali se bere od leve proti desni ali morda od zgoraj navzdol. Ker sem z malim zadovoljna, sem letos zaploskala, ko sem prelistala srbsko ELLE in notri zagledala svoj test, kar je skoraj tekst, le da so vmes a in b in c, ki jih je treba obkrožat. Tema: Originali vs. Ponaredki oziroma kolikšna je verjetnost, da se na vašo polico prikrade ponaredek. Življenjsko pomembno, skratka.

Seveda me nihče ni podpisal, ampak bil je tam, v srbščini. Če ga kliknete, ga/se mogoče lahko celo rešite.

1. Modna Jana [↩]

V nedeljo so se na kavi dobile startarke, espadrile in adidas natikači. Zelo Poletje v školjki 2.

Ali ne mečejo ravno zdaj Kazine iz Kazine, kot so jo v filmu metali iz Tabora? In stari Šugman igra vratarja – brez naglasa. Kdo se je spomnil, da se bagri spremenijo v balerine Na lepi modri Donavi? Moram si nabaviti DVD, a naj, prosim, nekdo prej reši ovitek. Živeli triki v trikoju. Dokumentarec ob 80- in 50-letnici RTV pri meni ni dosegel nobenega Proust efekta, premalo velikih frizur iz 80-ih. Kako so lahko ženske nosile takšne, so bili takrat drugačni lasje ali šamponi? In obrvi?

Že ves dan vzdihujem ob naslovkah britanskega Vogue. Zavidam vam, ki ste se rodili v sedemdesetih.

Calvin Harris: Acceptable in the 80’s

Evrovizijo sem nazadnje spremljala ob prižganih televiziji, cigareti – uf, res je že dolgo tega – in fritezi (pomfri s kečapom) pred šestimi leti. Vmes je izgubila vsak smisel, tudi tistega za humor. Sicer sem jo videla še enkrat, a to po službeni dolžnosti.

Letos se v velikem slogu vrača na male ekrane, zato že iščem lokale z zaslonom, dovolj velikim vsaj za mali nogomet. Seveda nisem videla vseh nastopajočih (in jih ne nameravam niti v finalu), toda prihodnji teden bom svoj telefon prvič zlorabila za glasovanje. Tukaj sta dva finalista: prvemu moramo v torek pomagati še do finala, drugemu pa do zmage.

Bosna in Hercegovina – Laka: Pokušaj

Francija – Sébastien Tellier: Divine

Zopet sem v Murakami fazi.

Najprej Takashi Murakami fazi. V Brooklyn muzeju ravno razstavlja dela za Louis Vuitton, ob tej priložnosti so odprli tudi trgovinico – now that’s what I call a souvenir shop. On je tisti, ki je z Marcom Jacobsom signature monogram prepleskal v 33 barv, kasneje pa mu dodal smehljajoče se češnjice, ostalo je zgodovina. Ne vem, kje sem naletela na blablarijo, da je Azijcem v evropskih LV butikih dovoljeno kupiti le eno torbico po glavi. Ha, kot da si jih evropski prodajalci sploh zapomnijo in ločijo med sabo. You’ve seen one, you’ve seen them all, pravijo oni za nas in mi za njih. V muzeju je tudi replika Canal Street ulične preprodajalne, vključno z dekico in plastično folijo okrog ročaja, le da ne gre za ponaredke. 1. junija bodo tam razkrili novo generacijo torbic, imenovano Monogramouflage. Cinizem kot najboljša kamuflaža.

Nato v Haruki Murakami fazi.

Zdaj je moj imaginary running buddy. V Sobotni sem prebrala, da je maratonec in da teče vsak dan. Jaz sem one hit wonder, ki ni tekel že pol leta. Po njegovem intervjuju sem zvlekla knjige s police in superge iz škatle. Ne verjamem si, da sem oktobra pretekla 21 km in da razmišljam, kako bi letos vse skupaj ponovila, ker prvič ni bilo prav nič luštno in fajn. Tako zdaj kompulzivno tečem, morda bežim.

V soboto bom špricala tek trojk. Čeprav je Threesome tako zelo 1994, mi bo žal, da sem ga.

Modna industrija je morda res industrija kosti in kože, človeške in živalske.
Ženske in kače imamo zgodovino. Kot vse zgodovine je tudi ta vredna greha.

Grešnico so tokrat odkrili cariniki, iz Amerike (najverjetneje tamkajšnjega eBaya) je naročila torbico Laratella (ali Laratina, če gre za manjšo različico) Lare Bohinc. Nespametno morda v toliko, da moraš za njo plačati še carino in si potem skorajda na istem, kot če jo kupiš tukaj, ampak to res ni pomembno, si pa ne morem pomagati, da ne bi dala nasveta.

Cariniki in mediji so zagnali vik in krik, saj je obroba torbice iz o-moj-bog-kaj-takšnega-saj-bom-omedlela pitona. Grešnica si je sedaj lahko vsaj oddahnila, da ni kupila ponaredka. A Laratelle/Laratine po vsej verjetnosti ne bo nikoli videla, zanjo pa bo plačala še kazen. Kot povzemajo skoraj vsi, naj bi šlo za pitona, ki sliši na ime python reticulans in naj bi bil zaščitena vrsta, ampak saj so baje itak vsi pitoni zaščiteni. Hm. Zelo sumljivo, se strinjam. Sploh glede na to, da so takšne skorajda vse torbice Lare Bohinc, da bi lahko zaprli vsaj dve nadstropji Harrodsa in, zakaj pa ne, celotno modno industrijo. Morda bi jo res morali, a iz drugih razlogov. Ne gre samo za svete kače, ampak tudi svete krave.

Pitonovo ime so napačno kopi-pejstali, gre namreč za python reticulatus, vrsto, ki jo gojijo na 5.400 farmah v Aziji in ne prostoživečo, kot si romantično predstavljamo. Kot krave in konje in piščance. Legalna industrija.
Torej, če mora dotična grešnica plačati, moramo plačati vsi, ki nosimo stvari živalskega izvora. Ni čudno, da o modnih dodatkih vedno govorim kot o domačih živalih.

Včeraj sem celo popoldne preživela pri Španu, zato sem zvečer morala poskrbeti za svojo girly side.

Hočeš nočeš smo primorane pričeti s predpripravami na evropsko nogometno prvenstvo: zaloge romantičnih komedij, svilenih oblekic in vodoodpornih maskar. Nekaj nam v teh težkih časih pač mora dati občutek, da smo ženske. (Če bo v mestu vrtiljak, bomo na konju.)

Kaj sem si zavrtela, boste poznavalci Kolosej menija spoznali po komadu, na katerega sem že čisto pozabila. Danes je na repeat na mojem iPodu (ko se premikam) in računalniku (ko sedim). Kdo bi si mislil, da lahko celo tak film premore briljantno pesem. To je pač Amerika.

Elton John: Benny and the Jets

Kdaj bodo le posneli romantično komedijo, kjer bo ona zvezda on pa paparaco? Mogoče so jo že. A se ni Britney poročila s paparacem? Tristo Siren, da ne bom preveč razvila svojo žensko plat!

Dajmo raje vsi skupaj: B-b-b-b-benny and The Jets

*

*

*

She’s got electric boots a mohair suit
you know I read it in a magaziiiiiine!

Mar nismo z nekaterimi zmenjeni, da nas nategujejo? S taksisti. Prodajalci kostanja. Nepremičninskimi agenti. Ali pa z oglaševalci maskar (da je imela Penelope Cruz v reklami za Telescopic umetne trepalnice, se je ne vem komu ne vem zakaj zdelo višek nesramnosti).

Za vse, ki vam taksisti takisto ne dajo miru: torbice Hoiming iz jaken ruskih preprodajalcev vožnje.

PST.: M se ne vozi s taksiji, pravi, da so del demimonda. Thank God for the rain …

Je Ljubljana nekje vmes postala mesto?

Vsak ima svoje kriterije. Večina ji bo ta status priznala, ko dobimo Starbucks in famous Soy Latte (a ga nismo nekoč že imeli, tam, kjer se sedaj v Zari nahaja kotiček za črne obleke?). Ali Prada čevlje. Kaj pa suši v Merkatorju? Arigato gre tokrat Maxiju, kjer lahko po novem dobiš vegetarijanske suši rolce za s sabo.

Medtem ko sem spala, je izgubljanje japonskih kalorij spet postalo zabavno – zakaj me ni nihče zbudil in mi tega povedal? V spanju ne grizemo, ampak se slinimo. Da, plesne čeveljce smo stresli iz škatel. Po desetih letih se bom zopet šla ti-loviš po K4. Do the disco. Od navdušenja se že sedaj oglašam kot colette robotek.

“Smetnjak je nova serija rave večerov, ki kani slovenskim žurerjem servirati kolaž elektroclasha, punk funka, jacking housa, tech breakov in pariške salame. Smetnjak hoče za klabing postati to, kar je Stojan Auer za TV spored. Poleg sakojev kričečih barv lahko torej pričakujete brezsramno ‘vse je kul, dokler je kul’ glasbeno selekcijo in odklopljen žur do jutranjih ur.” Hi hi, moraš imeti rad fante, ki uporabijo pariško salamo v stavku. And I’m vegan.

Toda prvo pobiranje smeti sem zamudila, nožice pa zahtevajo svoje. Zato jih bomo 16. 11. skušali odmrznit s Sindikatom.

Vse, kar potrebujem, poleg novega para čevljev, je nova pijača. Nekaj retro, a brez dežnikov. Kaj se je srkalo v osemdesetih?