Zarečenih konfetov se največ poje, zato nadaljujemo s poročnim repertoarjem – v beli glazuri.
Verjetno najbolj fotogenična slaščica, ki na vrhu nima dveh človečkov, je cupcake. Kako zelo vintidž. Mini Dolly Parton.
Tale je iz Berlina (Krossener Strasse 12) in ker je bila tako fina, sem morala biti fina tudi sama in se ustaviti pri eni. Sladka monogamija.
Bambiji me zasledujejo, je to dober znak?
Če si včerajšnjega preživel na urgenci, je današnji večer ravno prav sentimentalen za ponovni ogled Bambija in preposlušanje She & Him Volume One.
Kdo je ubil Bambija?
Giles Deacon si je za SS ‘08 omislil obglavljenega srnjačka. Paging PETA, anyone?
Oblekica je morda navdahnila tudi She & Him video Why Do You Let Me Stay Here? Pretty (&) bloody.
Dovolj sedenja na polički.
Sem kdaj obljubila, da bom nehala? Se mi zdi, da ne. Nerada neham. In začnem.
Seveda bi morala že prej uvideti, da je njihova vrnitev v stajliš slogu neizogibna. Ta-ta-ra-tam, tukaj so the new and improved (?) startaske. Vse skupaj so si zamislili pri Sheriff&Cherry, ki imajo po Hrvaškem posejanih par luštnih butikov, zdizajniral pa jih je Mauro Massarotto. Na voljo so v omejenem številu in ekskluzivno pri sosedih, naslednje leto, obljubljajo, pridejo tudi k nam. Mimogrede, zakaj me tudi Hrvati nagovarjajo z Urška, čeprav imam v mejlu in podpisu Urša? Ta norija postaja globalna.
Nekaj primerkov ExtremeMakeoverja:
model 1987
model Jadran
model Rivijera
in Vukovar
Posebej za punce so naredili še takšne iz semiša s snemljivo pentljo.
Pri klasiki imam najraje klasiko. Kot pri Chanel 2.55. Že temno modre startaske se mi zdijo višek drznosti. Zato bi imela morda le še bele z napisom, podplatom in vezalkami v kakšni drugi barvi.
Let the startas be with you.
“Mi smo časovni stroj,” bi rekel M, ki ima znova snežno bele startarke in sicer ne prenese ničesar, kar ima zveze s socialistično nostalgijo. Verjetno je to zanj preveč Laibach. Ponyči so bili logična posledica poletnih obuval in poletja v školjki, ki ji pravimo Ljubljana. Pred slabima dvema mesecema so jih znova spustili na tržišče v modri, rdeči in beli barvi. Baje zelo radi menjajo lastnika, zato ima moj okoli vratu debelo ketno in moje roke, ko ga doma stiskam k sebi. Mislim, da sva se že navezala drug na drugega.
Kljub temu sva imela danes, drugi dan najinega skupnega življenja, že majhno nezgodo, ki pa je imela usodne posledice za mojo še eno ljubo poletno domačo žival: popolne gladiator sandale. Ravno nekaj sekund preden sta na prehodu za pešce počila dva avtomobila, so se moji ljubčki strgali z vajeti in tako tudi ostali. Seveda sem jih takoj peljala k zobozdravniku, kakor pravim vsem popravljalcem, a je imel zaprto. Zdaj jih vsake toliko pogledam, če so si slučajno premislili in so se pričeli celiti. Niso.
Stric Vladimir skrbi za moje čeveljce, če mu le vsakič znova obljubim, da ne bom hodila z njimi po kockah oziroma med kockami. Jutri mora rešiti tudi te, čeprav zgleda res hudo. Seveda preventivno prečesavam razprodaje na net a porter, če bo slučajno potrebno. Na drugem koncu Evrope mi bo pri tem pomagala A, ki bo prav tako besna, da so od Alexandra McQueena že razprodane. Skrbi utapljam v organskem eurokremu – oksimoron, vem – iz rožiča, lešnikov in boba. In sandali se še kar niso spravili nazaj skupaj, čeprav jih oba s ponyjem objemava.
Forget it, Jake. It’s Chinatown.
Ali v modi obstaja kaj takega, kot je prepovedani položaj? Vsak fashion disaster lahko preimenuješ v fashion statement, PR dela veverice iz podgan. Pista je neskonča pot, ki se prehitro konča. Hoja proti bliskavici, slepeča, zavajajoča, z mrhovinarji ob boku. Žrtvujemo ji mladoletnice, brezdušne breztelesnice. Kje je dekle, ki se po Ljubljani vozi z dirkalnim kolesom? Živimo v času, ko so vsa obdobja že minila, nekoč je bilo vse.
Kdo je najbolje oblečen? Kdo najlepši slečen? Jaz, ti in vsi, ki jih (ne) poznamo.
SATC bomo kljub vsemu secirale po outfitih. Ker jih je bilo malo, premalo, sploh čevljev, spomnim se samo dvojih, manolk in Dior platform. Pas je skoraj edini vintidž kos, ki je preživel montažo. Teden mode je bilo tri dni merjenja od petk do glave, in da, tudi v Ljubljani se sprašujemo, kupiti nov povprečen hladilnik ali še en par veličastnih čevljev? Louboutin, Prada, Miu Miu, Chloé, kdaj se bom znebila sramežljivosti in jih pričela fotografirati, človek ne bi verjel, v čem vse stopicamo in se delamo, da smo čisto mimogrede dale nase. Nonšalanca ni nikoli iz mode. Dodatek modnega tedna je kljub rožnatim podplatom čisto mini čivava, ki jo je neidentificirana gospa ponosno stiskala k sebi. To bi res morala fotknit. Skoraj vsak dan grem mimo cvetličarne Črn tulipan, kjer sta doma dve čivavi, druga drugi zrcalna podoba, pred katero bežita v krogu povsod naokrog. Z M jima praviva Čivko in Vavko, vsake toliko ena manjka in za hip izgubim ravnotežje.
Dva presežka sta bila pričakovano R Exclusive, pod katero je podpisan Zoran Garevski, ki je dobil tudi nagrado za najboljšega dizajnerja leta, in Oktober, ki kljub novi glavni dizajnerki koraka po začrtani poti in prav nič ne kaže, da bi z nje kaj kmalu zavil, pa bi bilo morda fino za nadaljevanje Tito meets Michael Jackson kolekcije. A o Oktobru se ne govori. Nekje vmes je dobil status nedotakljivega. Če nosiš Oktober, ne moreš zgrešiti. Religija ljubljanskih drznih&lepih. R Exclusive to ne bo nikoli uspelo.
Pa vendarle nas vse videno in doživeto ni zmamilo v brezglave nakupe. Pustilo nas je presenetljivo zadovoljne s tem, kar imamo. Resnični manko se je pojavil šele večer kasneje, na koncertu Roisin Murphy. Franky bi rekel: That’s why this chick is a champ. Klobučke nosi bolje kot SJP in s podloženimi rameni izziva Iztrebljevalca v nas (film, ki bi ga modoljubci morali hoditi gledat v kino namesto SATC). Identificirala sem lahko le ene čevlje, Marc Jacobs visokopetni parček brez pete (tako imenovani Backward heel, le da ne točno ta model), o katerem sem ne dolgo nazaj debatirala z gospodičem Clarkom iz United Nude, ki že nekaj sezon furajo zelo podobno finto, na kar sami korektno odgovarjajo, da je kakršnakoli podobnost kompliment. Roisin pravi, da je glavni navdih za njen stil Faye Dunaway v filmu Kitajska četrt (še en must za modoljubce), toda kdo je navdih za to, kako se ta bejba premika? Robot z velikim utripajočim srcem.
Imeli sva trenutek, čisto brezzvezen, pa vendarle. Medtem ko so v predverju zrli v svoje pirčke, se je Roisin znašla na balkončku nad Plečnikovim hramom. Nihče je ni opazil. Samo jaz sem ji pomahala in ona mi je nazaj.
Imeli sva trenutek, jaz in dekle s sosednjega bloga. Pa kaj, če nosi pol številke večje čevlje, bila so tudi še bolj nenavadna prijateljstva.
Your girl is lovely, Hubbell.
Mama (to sem jaz) ima nov par čevljev!
Še danes jim pravim startarke in ne startaske, ah, ta tipografija.
Z A sva jih šli kupit skupaj, asistenca in drugo mnenje sta pri velikih nakupih nujna. Gospe pri Borovu so bile rahlo nezaupljive do najine navdušenosti. Še posebej potem, ko sva pričeli eksperimentirati z modelom Borosana (glej pod delovna obutev). Kdorkoli drug bi verjetno že izgubil živce, a sama pravim, da je treba vse čevlje spoštovati, ne glede na ceno, in jih torej izbirati enako dolgo. Bi bele ali plave, pardon, modre ali morda oboje? Narejene so tako na horuk, da je vsak model malo drugačen in tudi platno ni pri vsakem paru enako. Potem pa je tukaj še slavni napis zadaj na gumi, na enih piše Borovo, na drugih Startas. Ker ene delajo v Borovu in druge na Kitajskem. Ne glede na poreklo imajo specifičen vonj, M pravi, da po dimljenem tofuju. Prodajalka nama je sicer zagotovila, da so od vedno le v treh barvah, beli, modri in črni, a čigave so potem rumene in roza iz našega otroštva?
Adijo, allstarke. Tadej Zupančič bi mi jih zihr pohodil.
To ni moj najljubši hotel v mestu. Morda nekega dne izvem, da je to Wes Andersonov Hotel Chevalier.
Medtem ko se igram, da hodim v službo, me občasno pošljejo v hotele, kjer rabiš pol noči, da pogruntaš, kako se ugasne modrikasta luč pod posteljo (če se ti kaj odvali pod njo, osvetljava verjetno pride prav). A saj tako ali tako ne morem spati. Sleepless in expensive hotels. Ker imajo tudi tam blazine vonj po čistilnici in so postelje sumljivo kratke (kje le spijo ljudje košarkaških razsežnosti?). Ali pa me budi vest.
Everland je inštalacija švicarskega dvojca L/B, bungalov s štirimi zvezdicami na vrhu muzeja sodobne umetnosti Palais de Tokyo. Zakaj štirimi, mi ni čisto jasno – mar ni izven ozvezdja?
V njem lahko prespiš (ali prebediš) le eno noč. Zabukiran je 60 dni vnaprej, a ravno jutri ga lahko rezervirate za 6. maj. Cena je 333 € za torek, sredo in nedeljo ali 444 za boljšo polovico tedna, torej četrtek, petek in soboto. Ob ponedeljkih je muzej zaprt, zato tudi enosobni hotel ne obratuje. Za nespečneže: mini bar je poln in vštet v ceno, record collection pa je baje veliko presenečenje, karkoli že to pomeni. Zakonska postelja, kopalnica, lounge in razgled.
Možno se je naročiti na petindvajsetminutni ogled ob 16h, kar pomeni, da si ubožci, ki so sobo dobili, ne morejo privoščiti power napa. Ali pač? Kdo bi poznal pravila uporabne umetnosti.
Te pa spodbujajo k temu, da za spomin ukradeš brisače.
Poleti 2007 so v Parizu uvedli rent-a-bike, ki te stane 1 € na dan, 5 na teden ali 29 na leto (plus depozit 150 €, če ga slučajno ne vrneš v 24 urah). Postaje za dvig in vrnitev so na vsake 300 metrov. Če je mesto, kjer bi ga rad pustil, slučajno zaparkirano, ti javi, kje se nahaja najbližje prosto. Izi bizi.
Povsod stojijo, čeprav se hkrati vsi vozijo z njimi. Res, tisti, ki niso v Miniju, so na kolesu.
Evo jih v vrsti:
In eden mimo vrste:
Še ena nakupovalna točka za ljubitelje antiparfumov, tokrat Zagreb, ki mu ljubkovalno rečem Babreg.
Naslov: Kralja Držislava 10, pri Trgu hrvatskih velikana. Kot se za THE concept store spodobi, imajo CdG oblekice – blink blink.
V Zagrebu sem zagledala tudi Coca-Colo Zero.
S kokakolo, ki jo ljubkovalno naglašam kokákola, imava dogovor: jaz je ne mešam z alkoholom, ona pa mi pozdravi mačka. Včasih tudi moralnega. Seveda je ob drugih priložnostih ne pijem, ker se to pač ne počne, kot se ne je pomfrija vsak dan niti kruha ne. Nek nov civilizacijski minimum, ki so nam ga vsadili v glave in želodce. Pa ne, da se pritožujem.
Na kokakoli Zero je zame nekaj drobtinic magdalenic velikega mesta. Pila sem jo v NYC, v Londonu, in sploh nisem imela mačka. Size 0 gor ali dol. Zdaj so jo imeli tudi v Zagrebu. In ne v Ljubljani. Kako sem se motila … Naslednji dan je bila stavba zraven službe že oblečena v novi plakat, adijo, kokta, hello, kokakola Zero.
Karl Lagerfeld je s kokakole Light zagotovo že prešaltal nanjo.
