Poleti 2007 so v Parizu uvedli rent-a-bike, ki te stane 1 € na dan, 5 na teden ali 29 na leto (plus depozit 150 €, če ga slučajno ne vrneš v 24 urah). Postaje za dvig in vrnitev so na vsake 300 metrov. Če je mesto, kjer bi ga rad pustil, slučajno zaparkirano, ti javi, kje se nahaja najbližje prosto. Izi bizi.
Povsod stojijo, čeprav se hkrati vsi vozijo z njimi. Res, tisti, ki niso v Miniju, so na kolesu.
Evo jih v vrsti:
In eden mimo vrste:
Še ena nakupovalna točka za ljubitelje antiparfumov, tokrat Zagreb, ki mu ljubkovalno rečem Babreg.
Naslov: Kralja Držislava 10, pri Trgu hrvatskih velikana. Kot se za THE concept store spodobi, imajo CdG oblekice – blink blink.
V Zagrebu sem zagledala tudi Coca-Colo Zero.
S kokakolo, ki jo ljubkovalno naglašam kokákola, imava dogovor: jaz je ne mešam z alkoholom, ona pa mi pozdravi mačka. Včasih tudi moralnega. Seveda je ob drugih priložnostih ne pijem, ker se to pač ne počne, kot se ne je pomfrija vsak dan niti kruha ne. Nek nov civilizacijski minimum, ki so nam ga vsadili v glave in želodce. Pa ne, da se pritožujem.
Na kokakoli Zero je zame nekaj drobtinic magdalenic velikega mesta. Pila sem jo v NYC, v Londonu, in sploh nisem imela mačka. Size 0 gor ali dol. Zdaj so jo imeli tudi v Zagrebu. In ne v Ljubljani. Kako sem se motila … Naslednji dan je bila stavba zraven službe že oblečena v novi plakat, adijo, kokta, hello, kokakola Zero.
Karl Lagerfeld je s kokakole Light zagotovo že prešaltal nanjo.
Bila sem na šoping terapiji v Trstu in med drugim našla točno tisto, kar nisem iskala. Don’t you just love that.
Malo pozno, a vendarle sem dobila wayfarerke. V Ljubljani jih še nisem opazila, je pa res, da tudi sonca nisem videla že dolgo. Šipce so rahlo sfumato. Pazi se, Tom Cruise.
Našla sem tudi parfum, ki sem se mu nehala upirati. Zadnjič sem se z rednim uporabnikom zgolj objela in še ves dan dišala po njem. Je ravno prav smrdeče dišeč, da se navlečeš.
In še nekaj. Carmex, lip balm make-up artists swear by, seka. Baje se ga da kupiti tudi pri nas, v trgovini Bazilica v Cityparku.
Zdaj grem pa na sojin latte. V centru Ljubljane ga, kolikor vem, lahko srkaš v Kavarni Sem (najboljši), Čajni hiši, na Bregu v Maximalu (najdražji) in Minimalu. Vedno več nas je!
– Kaj postane rum kola, ko odraste?
– Cuba Libre.
Za take štose baje rabiš blokec. Da vanj napišeš nekaj, kar te prešine, kar tako, mimogrede, medtem ko listaš karto pijač. (Res morajo izumiti kaj novega, jaz ostajam žejna.) Sem velik fen blokcev – v teoriji. V praksi pa vedno ostanejo nepopisani. Moleskini ali, kot jim pravim sama, moleki so tako resni, da si vanje pišem le obveznosti in telefonske številke. Vse ostalo konča na post-it listkih. Ali obstaja roman iz post-it sporočil? Moral bi.1
Kar imam rada ob tem času, so poslovna darila. Res, ni večjega presenečenja. Če ste videli Pop TV darilce, potem vam je vse jasno. Tisti, ki se v teh hudih časih zatečejo k blokom, lahko zgrmijo s petnajstega nadstropja. Tile niso:
– agencija Luna
Navdahnjen s tapetami iz sedemdesetih, za tiste, ki ste to nazadnje počeli takrat.
Bom kar zdaj povedala: Andrej, v četrtem razredu sem bila noro zaljubljena vate. Ali pa sem bila takrat v Petra?
Zraven so, kako priročno, kuverte z znamkami.
– agencija Armada
Bolj super brezveze ne bi mogel biti. Je tudi brezveze brezčrten.
– Bienale neodvisnih ilustratorjev (okej, ta ni poslovni, je pa super black book)
Ja, ovca z avbo seka, ampak tudi tale krompirček bi posvojila. In zmečkala.
Blokoljubci, dobila sem še enega:
– Žmauc
V sodelovanju z Natanom. Notri je brez čičk in čačk, je pa koledarček zelo čičkast in čačkast. Uhuru!
En nasvet, če se boste kadarkoli slučajno, who knows, znašli pred profesionalno kamero: ne oblecite ribje kosti, drobne pepite ali tankih črt. Ker potem ves čas migetaš na ekranu in ljudje, o ti groza, preklopijo. Njihove trepalnice ne zdržijo toliko blinkanja. (Seveda se razume, da spodnje majice pod belo srajco ne oblačite niti v privat življenju, ampak to je že druga zgodba.)
Kdo ima še potrpljenje za lepoto distrakcij? I do, I do.
Da je bila to ta teden Katie Holmes, ko je pretekla njujorški maraton, ne priznam (trajalo je samo do srede). Mimogrede, tudi drugi opazite neverjetno podobnost med njo in Urško Bačovnik? Teci, Katica, teci.
Še kar traja in traja moja zatreskanost v ‘the things I think I did, I do, I think I did when I was a kid’. Najprej sem se seveda zagledala v video, komad je prišel kasneje. Zaradi takih spotov človek pomisli, da bi vendarle kupil novega Nanota – črnega, če koga zanima.
In ravno reklama za Nano je imela še en super duper video: Feist 1 2 3 4. I’m a sucker for primitive dance routines.
Ali pa Calvin Harris The Girls.
Ali Editors An End Has a Start, kjer vsake toliko zagledam Coco Rocha – najverjetneje imam privide, čeprav je punca res bila profesionalna plesalka.
Why can’t we all just dance along?
