don’t call me Urška

Življenje te občasno prisili, da svoje otroštvo položiš v škatlo. Nebogljeno kot dete zre vate, ko se odločaš, kaj bo preživelo in kaj bo za vedno izgubljeno, moj rojstnodnevni medvedek, ki nikoli ni dobil imena, jo je že prej popihal, kam so šli Majda in ostala plišasta banda, nimam pojma, najverjetneje jo je napadla gumijasta, ki pa je tako ali tako vselej končala v kakšnem pasjem gobcu. Zvezek za SND iz 2.b. Albumi značk in znamk, ki so jih strički ob nedeljah prinesli na ogled in naprodaj na tržnico. Tri spominske knjige, čeprav je imela vsaka le po par sličic. Mogoče jih moram zopet dati v obtok. Tako, od danes naprej bom deklica s spominsko knjigo, ko te spoznam, mi moraš kaj narisati ali napisati, ne pozabi zavihati vogalček in mi notri pustiti kaj zelo osladnega.

Mislim, da se me bodo sedaj vsi izogibali. Ali pa mi bodo hoteli kasirati.

Z mojim (bar)barskim okusom za knjige je težko živeti, trik je v tem, da na vrhu pustim Borgesovo poezijo, potem me pustijo na miru. Otroške knjižice, ki so do danes ostale žive, bi mi pri kuhinjski psihoanalizi marsikaj zakuhale:

– brez naslovnice in zato brez naslova

nato kapljice odidejo v svet

in se jim pripeti nekaj strašnega

kar pa kapljice do prve nevihte že pozabijo in se srečno vrnejo domov

– tukaj se prične ljubezen do bradatih mož: The hairier the merrier!

ki jim med dremežem nikoli ne smeš odstriči brade, četudi jo hočeš podariti nevesti

verjemite mi, brkonj nočete spraviti v slabo voljo

čeprav se na koncu vse dobro konča.

Ob otroštvu grickam jabolka, ki so nekoč rastla na babičinem vrtu. Po novem imajo ime, ki spominja na GMO: discovery. Še vedno dišijo.

Jutri grem po obleko z valete.

14 dni sem tavala v gladki modrini. Nimam pojma, kako sem tja prišla in kako odšla. Večnost, ki mine v trenutku. Da sem kadarkoli odšla/prišla, pričajo le moja polt in lasje. Hecno, koža tam potemni, lasje pa posvetlijo.

Maj je bil en dooooooooolg pms. Dokončno smo se zmenili, da prenehamo snemati Štafeto mladosti, dokler nam je še vsem fajn. Vsaj za nekaj časa se tako poslavljam od teve ekranov, kar je, če nič drugega, grozna fraza. Mogoče tudi za zmeraj, nikoli ne veš. Čuden občutek. Kako bodo šele zdaj slišati čitčeti?! Verjetno tako kot s sošolci s faksa.

In potem se tega nikoli ne znebiš, vedno si una s televizije. Ever present past. Zaenkrat sem trajala točno toliko kot Seks v mestu, šest let, kar je mnogo več, kot sem kadarkoli pričakovala. It was the best of times, it was the worst of times. Zdaj pa zakulisne blablarije, ki jih niste hoteli nikoli izvedeti.

– Ej, zgledaš pa čist drgač k na televiziji / Zgledate pa čisto drugače kot na televiziji

Ni v nobenem primeru kompliment. Je no-win situacija. Ali zgledaš bolje v živo in torej slabše na teveju (ua!) ali slabše v živo in bolje na teveju (au!).

Da ti kamera doda ne-vem-že-koliko kilogramov, je po mojih izkušnjah debel mit. Ko Chandler zeza Monico, da je na domačem video posnetku bajsa in se ona zateče k staremu televizijskemu triku, ji krasno vrne: “How many cameras are actually on you?!” Kako si videti, je predvsem odvisno od luči (na Popu nimajo sreče z njo; tako ali tako so vsi takšni, kot da spijo v solariju, nova vrsta vampirjev iz LA), postavitve kamere in kota snemanja, obleke, visokih pet in predvsem tega, ali imaš s kamero romanco ali ne. Je pa res, da če imaš na obrazu karkoli asimetričnega oz. ti karkoli vleče v kakšno smer, ti bo na ekranu še toliko bolj.

Lahko te fotošopirajo. Te posuhljijo, tako da te rahlo razpotegnejo. Če nimaš kože kot dojenčkova ritka, ti naredijo ’skin’, kar pomeni, da zabrišejo ostre robove, in si takoj lepši.

Navadno imaš 15 minut časa za garderobo in 45 za masko, če si ženskega spola. Nekatere tudi več, sploh če jim delajo še frizuro (jaz sem bolj wash&go). Da, nekateri fanti uporabljajo maskaro, vsi po vrsti pa so občutljivi glede frizure, ampak to je pri moških itak klasika. Obožujem masko, tam se koncentriraš in z vsakim potegom čopiča postajaš voditelj. Uporablja se Screen Face pudre, ostali kozmetični proizvodi so Bourjois, če pa nas imajo še posebej rade, izvlečejo diorje in chanele. Vsi po vrsti sovražimo puder v prahu, ker si po njem videti, kot da bi ti panirali obraz. Še zdaj ne štekam, kaj je narobe, če se ti obraz tu in tam zasveti.

Po koncu oddaje vedno rečem, da se grem odtransvestirat. Za to je potrebna neverjetna količina odstranjevalca ličil in vatk. Če živiš z mano, imajo brisače vedno kakšen črn flek. Potem so tu še roke in včasih noge. Cela stvar se začne pri umivalniku in konča pod tušem. Znorim, ko se, prepričana, da sem zdrgnila s sebe pol face, obrišem v brisačo in je vsa rjava, ker sem pozabila na – ušesa. Jebiga, tudi to bom pogrešala.

Voditelj ni odgovoren za vse. Oddaja ni njegova, naj se še tako zdi.

Tisti, ki radi veliko govorijo, po pravilu niso nikoli teve material. GF je vedno rekel, da moraš biti malo sramežljiv in zakompleksan.

Če hočeš svojega otroka odvrniti od tega, da bo teve zvezdica, ga pelješ na snemanje. Bolj dolgočasno je le še snemanje filma. Ta posel je eno samo čakanje. Potem pa je vsega konec v trenutku. Za to potrebuješ neverjetno kondicijo.

Je služba kot vsaka druga, le da z veliko več pudra. In ni glamurozna, obleke vrneš, čevlje tudi, ličila spereš in na kartončke si sam limaš tekste. Opravljati jo ni prestiž, naj nas v to še tako prepričujejo uredniki, ki s tem zagovarjajo majhne plače.

Kamera ni črna luknja. Za njo je tvoj ljubi kamerman, skoraj vsakič drugi, s katerim si pred snemanjem vedno izmenjata nekaj opolzkosti, da se sprostita. In ne, ni tako težko ujeti kamero, ki te snema. Saj ima prižgano luč, hudiča! Zakaj jo nekateri še leta in leta iščejo, je tudi zame skrivnost.

Zaljubila sem se v njo. Z vsem, kar prinese in odnese. Kot po veliki ljubezenski zvezi se bom verjetno zvila v klobčič. Se morda postrigla. Mogoče bom končno lahko zopet rahlo neodgovorna. Si celo privoščila, da zbolim. In bom lahko šla kamorkoli dlje kot za 10 dni. Imela bom snežno bele brisače. Ah.

PST: Z zahvalo iz naslova se zaključi snemanje vsake oddaje. Tudi zadnje.

Ravno se odločam, ali naj sprejmem vabilo na obletnico OŠ. Prvo. Precej bizarno in ravno prav daleč, da človek še pomisli, da bi šel. Da se znova spomniš, kako se ti je prvi šolski dan zdela huda eksotika, da je komu lahko ime Helena in da je kdo od glave do copatk v roza. Seveda je vse, kar ima predznak sindikalnega, usojeno na nerodne nasmeške in debato s tistimi, ki so tako ali tako še vedno tvoji najboljši prijatelji.

Pri obletnicah SŠ je navadno že drugače. Preveč istih sanj na kupu. Če je med njimi high school sweetheart, seveda greš, moraš it. Kaj bi bilo, če bi bilo …

Nikoli ne srečam ne enih ne drugih, niti učiteljic ne (čeprav je res, da sem enkrat v Max&Co. iz kabine zaslišala glas svoje razredničarke/profesorice matematike in sem bila najprej takoj nazaj v prvi klopi, potem pa že skozi vrata).

Ne vem, zakaj vedno naletim na “sošolce” s faksa, ki jih je sicer resda precej več kot katerihkoli drugih, če študiraš dlje in skačeš iz enega letnika v drugega. Povsod so. In vedno so se pripravljeni pogovarjati. Četudi se nikoli prej nismo. Po začetnih vljudnostih prej ali slej pridemo do tega:

– Kaj pa ti, si že diplomirala?
– Ne.
– Oooo.
–.
– Saj boš.
–.

Neverjetno, s kakšno lahkoto so pokroviteljski. Kaj jim sploh lahko odgovoriš? Čez leta bo ta isti pogovor namesto faksa vključeval otročička. Vljudnostne fraze so večino časa tako zelo nevljudne.

Get a life. Download it.

Zagotovo obstajajo celi seminarji in podporne skupine, ki ljudi odvračajo od googlanja samega sebe. Ker je res patetično. In žalostno. In vsi to počnemo.

Ko sem v enem tednu preživela in Sof(ko) in Viktorje ter popolnoma izgubila pravico do sobote, sem se tisto nedeljo počutila, kot da bi prežvečila celo vrečko Celador bombonov.

Magični bombončiči so brez okusa. Ne, nimajo okusa po plastiki ali gumi. So čisto brez, zero, nula, nada. Iluzija okusa. Mogoče bi jih morali deliti namesto kokic.

Ko sem tole zmedo končno spravila v red, sem začutila praznino, ki jo je lahko zapolnil le Mr. Gold, zlati vrtni palček.

Življenje bi moralo biti precej bolj enostavno. Ali pa zakomplicirano. Spet sem v tisti postrojstnodnevni fazi, ko nekaj bi, a ne vem kaj, še manj pa kdaj, ko mi na glavi visi toliko stvari, da komaj diham, da se slučajno ne bi kaj premaknilo in sesulo. Nič ni hujšega od pričakovanja. Biti na trnih, čeprav nimaš pojma, zakaj. Sovražim poslavljanja, a imam rada mahanje.

Vikend je nekje vmes izgubil ves smisel. Odšel je tja, kamor gredo pohani piščančki. Pravzaprav se bahamo s tem, da za nas ne obstajajo več, da delamo tudi in predvsem ob nedeljah. Pravijo, da so tam zunaj ljudje, ki pijejo kavo ob treh popoldan na delavnik, nisem jih videla že celo večnost, zato nisem povsem prepričana.

Sobote ne dam. Zanjo se bom borila do konca, vsaj vsak drugi vikend mi pripada v celoti, drugače pa do poldneva. Tako sem zmenjena z nekom tam severovzhodno od mene, ki mi ureja urnik. Dremanje v žlički je seveda vrhunec.

Čez dan se prepletajo prsti na rokah, ponoči na nogah.

Rabim počitnice. Še 7 dni.

Ni me groza tega, da bom imela trideset let. Pravzaprav komaj čakam. Pa ne samo zato, ker so trideseta nova dvajseta. Pri tridesetih bom the new and improved me. Na vseh področjih.

Končno bom za nekatere stvari nehala biti premlada (in za druge bom, hvala lepa, prestara).

Seveda pa me zato in še za kaj toliko bolj muči, da bom jutri stara sedemindvajset. Kakšna starost je to, če nisi rock zvezda? Če bi se dalo, bi vsak rojstni dan prespala. Pravzaprav bi prespala polovico življenja. Ali vsaj dni.

Ponoči nikoli ne spim tako dobro kot podnevi. Ker vem, da bo, ko se bom zbudila, še vedno isti dan in da ni torej nič zamujeno. In ker se zadevam s tistim trenutkom, tik preden te posrka na oni svet. Ne razumem, zakaj je spanje komurkoli zgubljanje časa – kakšnega časa neki? In spali ne bomo, ko bomo umrli, ker bomo takrat mrtvi in ne speči.

Male smrti. Vsake toliko malo umremo, jaz sem ravno prejšnji teden. Ni me bilo strah.

Verjetno imamo ljudje v glavi bazo obrazov, ki jih potem vedno znova nalepimo tistim neznanim. Še posebej v tujini rada najdem izvožene domače face. Ker se potem verjetno počutimo bolj domače (in posledično varne, bi lahko psihologizirali, zeh zeh).

– A ni ta ful podoben tistemu …
– Isti!

In tako to gre, naprej in nazaj. Koliko jih imamo čisto zares v glavi, več kot John Malkovich? Mora biti kar gužva. Ampak saj se ves čas ponavljajo eni in isti zvezdniški nasmehi z drugimi imeni. Marilyn – Scarlett, A. Hepburn – Portman, Redford – Pitt …

Vedno si nekomu podoben in nekdo drug je podoben tebi, hierarhija zagotovo obstaja. Meni je zaradi teve polucije podobnih več ljudi kot jaz njim. Black Betty me verjetno še vedno ne more videti. Seveda nam gre blazno na živce, če smo komu podobni, ne predstavljam si, da bi to lahko bil kompliment.

Sama sem že nosila prekletstvo Sandre Bullock (in v srednji šoli Angele iz My So-Called Life, kar me niti ni motilo, le da ob sebi nisem imela ne Jordana ne Briana, tudi A. J. ali Rickija ne), res, učiteljica izgovorjave me je vsakič po vaji iz “uré, urí, urá” poslala v Hollywood, kjer bi Sandro baje zadelo, ko bi me zagledala. (Beri sarkastično) Lepa pa še talentirana, kaj več bi si lahko želel.

Ampak to ni še nič. Baje imam sestro. Za katero nisem vedela. Zanjo sem, kot se za tovrstna razkritja spodobi, izvedela naključno. D je bila na kavi z MZ, ki je mimogrede omenil, da pozna mojo sestro, da je bil njen sošolec na Bežigradu. D je vedela za mojega brata, za sestro pa ni bila tako prepričana, ampak vsak kje skriva kakšnega sorodnika. A ni zanimivo, kako se nam sorodniki vedno zdijo čudni v primerjavi z nami, ki smo čisto normalni, medtem ko se oni sami sebi zdijo čisto normalni in imajo nas za ta čudne?

Na koncu, po par družinskih priznanjih in prijateljskih klicih, sem izvedela, da je moji nekrvni sestri ime Nina, Nina Jerkič, in da dela na slovenskem veleposlaništvu v Parizu. Škoda, da ni moja sestra, bi lahko hodila k njej na počitnice. Najbolj bizarno pri vsem skupaj je, da so se na obletnici mature, na kateri Nine seveda ni bilo (ah, kako sva si podobni; obe sva tudi študirali romanistiko), rekli eno ali dve o tem, da je njena sestra pa na televizija in la la la. Ali torej v štirih letih niso ugotovili, da nima sestre, ali pa jo ima in imam torej dve sestri, ali pa sva si res tako zelo podobni.

Asociacije so pač arbitrarne in jim ne gre soditi, tako kot mene Boštjan Lajovic spominja na Eltona Johna iz obdobja Sad Songs, Tina Košir na Charlotte Gainsbourg …

The ass is always greener.

– A si ti slučajno … noseča?
– Ne.
– O …

Spet. Mogoče so krivi midnight falafli ali moj novi blusher – it gives me the glow. Vsekakor se nekaj dogaja z mano. But my boobies are not joining in. Enivej, zadnjič sem imela fotkanje za Obraze, zgodba je dolga, a naj namignem, da sem urednici pustila podobno sporočilo kot Tistim, ki me niso povabili, le da sem to storila na Prvem programu TV Slovenija. She couldn’t refuse. Could she?

Kamere nisem nikoli imela za črno luknjo, zato me ni niti za hip pogoltnila. Za njo je kamerman, v njej pa vse dnevne sobe – kako domače. Fotoaparat je popolnoma druga zgodba, nimava romance, ker me vedno ulovi. Lepo, morda najlepše, blink blink, je to povedal Warren Beatty v Love Affair: »I like watching you move.« (Nič čudnega, da se je Annette Bening, potem ko je pristala na vozičku, skrivala pred njim.) Skratka, magična beseda je gibanje.

Ampak vse punce sanjamo, ene leže, druge grede, da bi enkrat imele celo ekipo, ki bi nam vihala trepalnice, pihala v lase, tlačila nožice v premajhne sample Miu Miu čeveljce in nam med bliskanjem vzdihovala: »You’re fabulous, darling!« No, trepalnice so mi privihali, čeprav niso ravno zadeli moje želje, naj oči potegnejo malo na jesensko-zimski Prada look (neposvečeni glejte id fotko), frizerja je nekdo pozabil poklicati, čevlji so imeli podplate prelepljene s selotejpom (trik, da lahko ostanejo neomadeževani), so me pa po drugi strani vendarle tiščali in, da, veliko smo vzdihovali in na trenutke, ko je po telefonu hreščala Roisin Murphy, smo si zamišljali, da nosimo plašček Garetha Pugha.

Skratka, v petek soboto bo revija zunaj, najverjetneje me ne bo noter, ampak bo tam ena druga. Morda celo the famous UršKa.

You can’t put the toothpaste back in the tube.

Tisti, ki me niso povabili, me ne ignorirajo več. Postali so nesramni. Jupi, samo da so me op(l)azili. Kaj takšnega se mi še ni zgodilo – pa delam že skoraj šest let na televiziji.

Zdaj mi je vsaj jasno, zakaj Tisti, ki me niso povabili, niso prišli v oddajo Štafeta mladosti oziroma so sporočili, da jih ne bo par ur pred snemanjem. Niso me poznali! Če bi me, bi seveda, absoštrunfno, prišli.
Za naslednjič: feel free to google me.

Pa ena čisto ženska: ej, a niso hecni fortysomething moški, ko govorijo o tehnoloških džidžah in so tako zelo kul. Medtem pa jih twentysomething punce molče nosimo v torbicah. Kako jih ne bi imele rade.

Ah, malo sem še pod včerajšnjim vplivom, ko sem petstopetindvajsetič gledala Izgubljeno s prevodom na TV3. Najprej zadnje tri četrtine okrog 21h in prvo četrtino ob ponovitvi ob polnoči. Čuden sistem, ampak včasih pride prav.

Res si moram kupiti slovar.