Nisem kupila karte za pred leti napovedan koncert na Stožicah. Tudi za to poletje je nisem. Nimam mokasink, gojim pa čudno ljubezen do belih in bleščečih nogavic. Film Moonwalker sem gledala prevečkrat (vedno me je spomnil na spote Petra Gabriela), na njem je bilo nekaj tako motečega, da nisem mogla nehati. Rdeča usnjena jakna, aviatorke in rokavičke. Kot bi odšla Sneguljčica.
Kasete, gore in gore kaset. Videti so tako zapuščene in same, čeprav so globoko v sebi polne glasbe in smeha in mahanja z rokami. Skozi vsa leta se je samo tistih z mano nabralo za manjši nebotičnik, moja mama je zvesto pritiskala na Rec in jih v kronološkem zaporedju shranjevala (hvala, mama). Vedno sem si predstavljala, da bodo končale nekje na podstrešju, a so pristale v moji kleti. Skrajni čas, da jih pretankam.
Calling all geeks, calling all geeks: kako VHS spraviti na DVD? Ko sem se skoraj zapletla s kabli in videotekami, sem končno pomislila tudi na VHS/DVD predvajalnik, kaj pravite?
Fotka z začetka mojega dvojnega življenja na teveju bo stara sedem let (ja, za šest let materiala imam). Zakaj nam ni takrat nihče povedal, da smo še vedno otroci? Za Mič Styling jo je naredil Saša Hes, obleka pa je, če se ne motim, Zoran Garevski.
Občasno bi morali na novo spisati CV. Ko o sebi pričneš razmišljati kot o tretji osebi, te prevzame občutek, da bi se družil sam s sabo, da bi si dal službo in povišico in službeno kolo. Ali pa, zakaj ne bi bil ljubezenski CV vsaj tako zanimiv kot službeni? Valentinovo je kot Silvestrovo in dan po njem je vse novo.
“Urša Jerkič se je kot majhna deklica prvič zaljubila na dvorišču vrtca, v katerega sicer ni hodila (vedno je rada kukala sosedove češnje, v tem primeru orehe, a do tja še pridemo), se je pa poleti na njegovih stopnicah rada delala starejšo, kot je bila. Tistega dne je videla fanta, kako je splezal na drevo, na oreh, in njeno srce se je v trenutku spremenilo v potico.” Recimo.
Občasno bi morali sami sebi napisati tudi horoskop, da bi imeli črno na belem, kaj nam hodi po glavi.
VODNAR
Pravijo, da svet ni tak kot v tisti Guinnessovi reklami. Prav, če že ni svet tak, je pa lahko en večer. Ne prestavljajte na jutri, ker vas do takrat že lahko obleče opica ali pa vi njo. Ne pozabite, da so opice dobre plezalke, to vas bo po vsej verjetnosti spomnilo, da morate še nekaj storiti. Kdo ob njih sploh še rabi zvezde?
Net-a-porter in style.com, vse Christopher Kane SS ‘09
Moja babica ne zna reči nasvidenje. Zabave je že zdavnaj konec, tistih nekaj kozarcev, ki se niso razbili, je pomitih. Plesni čeveljci so popadali v škatle in nakit je omahnil v šatulje. Moje babice na zabavi seveda ni bilo, kot tipična predstavnica moje družine je vedno čakala na vabilo, da ga je lahko zavrnila. Raje doma kadi. Cigarete nikoli ne otrese, ogorek se v zadnjem trenutku sam vrže v pepelnik, iz strahu, da ne bi padel na preprogo.
Moja babica je bila vsaj tako zanič babica, kot sem bila jaz zanič vnukinja. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje na obisku, spomnim se, da mi je bilo odveč. Bila je kot kritičen starš, ki ga nikoli nisem imela. Zanjo sem bila, kot hči svojega očeta, zguba. Nasprotno bi ji lahko dokazala le z diplomo, ki je nikoli nisem spisala. Nikoli me ni gledala po televiziji, nikoli me ni brala. Nikoli je nisem poslušala, nikoli ji nisem priskočila na pomoč. Svoji vlogi sva vseeno trmasto igrali naprej, ena mimo druge.
Moja babica umira in počasi umiram jaz kot vnukinja. Mislila sem, da čaka name, pa ne. Čaka na zadnjo cigareto, ki je nikoli ne bo prižgala.
Kako se posloviti, če se nikoli nisi niti spoznal?
Moja babica bo vedno čisto blizu mene, da bo, če bom slučajno pokazala kolena, pripomnila, da nimam ravno najlepših.
Ko mi je A, ki uporablja fraze, kot so “sto let za leseno žlico”, podarila bisere, je vse skupaj dišalo po Sabrini, a jaz nisem odhajala v Pariz. Sedaj jih imam preveč – let in perl. Eno bo moralo stran. Seveda bo najprej luknja, vprašanje, če tudi praznina, spodnja ustnica bo videti rahlo zatečena in sama, kot roka svežega ločenca, ki se ne znebi sledi prstana. Potem bo brazgotina, majhna in zaradi bližine ust zgovorna. Že sedaj vem, da jo bom drgnila, kot da bi jo lahko izbrisala, in da me M še nekaj dni ne bo pogledal tja, kot da bi lahko videl skoznjo. Kukalo. Deset let je dovolj. In ne, niti za domači cirkus ne bom iz luknjice delala fontane.
PST: Ne morem odložiti revije o fantastičnih moških, kako zelo gej od mene.
