don't call me Urška

Ščepec sladkorja

Zarečenih konfetov se največ poje, zato nadaljujemo s poročnim repertoarjem – v beli glazuri.

Verjetno najbolj fotogenična slaščica, ki na vrhu nima dveh človečkov, je cupcake. Kako zelo vintidž. Mini Dolly Parton.

Tale je iz Berlina (Krossener Strasse 12) in ker je bila tako fina, sem morala biti fina tudi sama in se ustaviti pri eni. Sladka monogamija.

Bambiji me zasledujejo, je to dober znak?

http://www.youtube.com/watch?v=b0pkn9evgKs

Tatovi teles

Ženske rojevajo otroke, kot da jih bodo zdaj zdaj umaknili iz prodaje. Ženska je enako Noetova barka. Now or never. Trend, ki se ga bo počasi nalezla še britanska Elle, ki bejbi strani zaenkrat uspešno nadomešča z alkoholom in kokainom, kot da je to edina alternativa. Poroke je vmes zamenjalo rojevanje. Če me ljubiš, mi boš naredil(a) otroka. In trebuščki se svetijo bolj kot katerikoli lakasti modni dodatek (mimogrede, naj me nekdo ob naslednjem kupovanju lakastih čevljev spomni, da se nikoli ne bodo zmehčali, ker žametnost pač ni v njihovi naravi). “You gotta see the baby!” pa je tako ali tako fraza leta.

Medtem še vedno nisem bila na nobeni poroki. Toliko idej za darile, pa tako malo priložnosti. Mogoče se nikomur ne da iskati popolnega prstana. O zaročnih in poročnih sem izbrskala blog Lare Bohinc na Vogue UK. Na kratko: drzno z zaroko, varno v poroko. Tam sem izvedela tudi za boob injections, ampak to je že druga zgodba. Hecno, kako pri nas o Lari Bohinc govorijo kot o nekom, s katerim so hodili v osnovno šolo, o Lari, le zato, ker je nekoč davno tega bila Slovenka. Laro Bohinc sem, priznam, videla samo enkrat, pred leti, ko je stopila iz Marks & Spencer. Mimo sivih škatlic (in nobene rdeče, še) sicer gojim poseben ritual, enkrat na mesec pregledam, kolikokrat se pojavi v britanskih Vogue in Elle. Tudi ona je iz nosečke verjetno že prešla v naslednjo fazo. Mamazille.

Zadnje čase se mehčam. Všeč mi postajajo pentlje. Na delovnem mestu vlada urbani mit, da fotografi iz neznanih razlogov ne marajo fotkat mašn. Mogoče bi se te, ki deluje super ostro, usmilili. Jaz sem se je.

Je ravno prav božična za konec avgusta, ko se zvečer že zalotimo, da fantaziramo o pulijih. V obliki broške sem jo uzrla na Wolfovi. Ampak pravo kičasto dimenzijo dobi kot prstan. Ko moja roka postane darilo. Kdo te potem sploh še lahko prosi zanjo?

Martin Margiela, Browns

Iz te žabe ne bo princa

Marc Jacobs FW ‘09

Bambi molester

Če si včerajšnjega preživel na urgenci, je današnji večer ravno prav sentimentalen za ponovni ogled Bambija in preposlušanje She & Him Volume One.

Kdo je ubil Bambija?

Giles Deacon si je za SS ‘08 omislil obglavljenega srnjačka. Paging PETA, anyone?

Oblekica je morda navdahnila tudi She & Him video Why Do You Let Me Stay Here? Pretty (&) bloody.

http://www.youtube.com/watch?v=dtlO0RXktlo

Dovolj sedenja na polički.

vir:elle.si

Spominska škatla

Življenje te občasno prisili, da svoje otroštvo položiš v škatlo. Nebogljeno kot dete zre vate, ko se odločaš, kaj bo preživelo in kaj bo za vedno izgubljeno, moj rojstnodnevni medvedek, ki nikoli ni dobil imena, jo je že prej popihal, kam so šli Majda in ostala plišasta banda, nimam pojma, najverjetneje jo je napadla gumijasta, ki pa je tako ali tako vselej končala v kakšnem pasjem gobcu. Zvezek za SND iz 2.b. Albumi značk in znamk, ki so jih strički ob nedeljah prinesli na ogled in naprodaj na tržnico. Tri spominske knjige, čeprav je imela vsaka le po par sličic. Mogoče jih moram zopet dati v obtok. Tako, od danes naprej bom deklica s spominsko knjigo, ko te spoznam, mi moraš kaj narisati ali napisati, ne pozabi zavihati vogalček in mi notri pustiti kaj zelo osladnega.

Mislim, da se me bodo sedaj vsi izogibali. Ali pa mi bodo hoteli kasirati.

Z mojim (bar)barskim okusom za knjige je težko živeti, trik je v tem, da na vrhu pustim Borgesovo poezijo, potem me pustijo na miru. Otroške knjižice, ki so do danes ostale žive, bi mi pri kuhinjski psihoanalizi marsikaj zakuhale:

– brez naslovnice in zato brez naslova

nato kapljice odidejo v svet

in se jim pripeti nekaj strašnega

kar pa kapljice do prve nevihte že pozabijo in se srečno vrnejo domov

– tukaj se prične ljubezen do bradatih mož: The hairier the merrier!

ki jim med dremežem nikoli ne smeš odstriči brade, četudi jo hočeš podariti nevesti

verjemite mi, brkonj nočete spraviti v slabo voljo

čeprav se na koncu vse dobro konča.

Ob otroštvu grickam jabolka, ki so nekoč rastla na babičinem vrtu. Po novem imajo ime, ki spominja na GMO: discovery. Še vedno dišijo.

Jutri grem po obleko z valete.

Namizne teniske

Sem kdaj obljubila, da bom nehala? Se mi zdi, da ne. Nerada neham. In začnem.

Seveda bi morala že prej uvideti, da je njihova vrnitev v stajliš slogu neizogibna. Ta-ta-ra-tam, tukaj so the new and improved (?) startaske. Vse skupaj so si zamislili pri Sheriff&Cherry, ki imajo po Hrvaškem posejanih par luštnih butikov, zdizajniral pa jih je Mauro Massarotto. Na voljo so v omejenem številu in ekskluzivno pri sosedih, naslednje leto, obljubljajo, pridejo tudi k nam. Mimogrede, zakaj me tudi Hrvati nagovarjajo z Urška, čeprav imam v mejlu in podpisu Urša? Ta norija postaja globalna.

Nekaj primerkov ExtremeMakeoverja:

model 1987

model Jadran

model Rivijera

in Vukovar

Posebej za punce so naredili še takšne iz semiša s snemljivo pentljo.

Pri klasiki imam najraje klasiko. Kot pri Chanel 2.55. Že temno modre startaske se mi zdijo višek drznosti. Zato bi imela morda le še bele z napisom, podplatom in vezalkami v kakšni drugi barvi.

Let the startas be with you.

Princeska na belem ponyju

“Mi smo časovni stroj,” bi rekel M, ki ima znova snežno bele startarke in sicer ne prenese ničesar, kar ima zveze s socialistično nostalgijo. Verjetno je to zanj preveč Laibach. Ponyči so bili logična posledica poletnih obuval in poletja v školjki, ki ji pravimo Ljubljana. Pred slabima dvema mesecema so jih znova spustili na tržišče v modri, rdeči in beli barvi. Baje zelo radi menjajo lastnika, zato ima moj okoli vratu debelo ketno in moje roke, ko ga doma stiskam k sebi. Mislim, da sva se že navezala drug na drugega.

Kljub temu sva imela danes, drugi dan najinega skupnega življenja, že majhno nezgodo, ki pa je imela usodne posledice za mojo še eno ljubo poletno domačo žival: popolne gladiator sandale. Ravno nekaj sekund preden sta na prehodu za pešce počila dva avtomobila, so se moji ljubčki strgali z vajeti in tako tudi ostali. Seveda sem jih takoj peljala k zobozdravniku, kakor pravim vsem popravljalcem, a je imel zaprto. Zdaj jih vsake toliko pogledam, če so si slučajno premislili in so se pričeli celiti. Niso.

Stric Vladimir skrbi za moje čeveljce, če mu le vsakič znova obljubim, da ne bom hodila z njimi po kockah oziroma med kockami. Jutri mora rešiti tudi te, čeprav zgleda res hudo. Seveda preventivno prečesavam razprodaje na net a porter, če bo slučajno potrebno. Na drugem koncu Evrope mi bo pri tem pomagala A, ki bo prav tako besna, da so od Alexandra McQueena že razprodane. Skrbi utapljam v organskem eurokremu – oksimoron, vem – iz rožiča, lešnikov in boba. In sandali se še kar niso spravili nazaj skupaj, čeprav jih oba s ponyjem objemava.

Citirali me boste

Pretencioznost slogana novega/starega tednika se mi zdi ravno pravšnja za tole objavo.

Vidite karkoli znanega?

Z Laro B sva nekoč skupaj vodili MMS in še danes si vsake toliko rečem: Carissimi ospiti, buona sera e benvenuti al ventiseiesimo festival della canzone del mare e del sole all’ Auditorio si Portorose. Pardon my Italian, nisem čisto prepričana, ali se vse tako napiše, znam pa izgovoriti, ker me je naučila Lara.

Vsi si predstavljamo, da nas bodo nekega dne odkrili, tudi če bo zunaj hud mraz. Da bodo nekega dne tvoj tekst prevedli (ali pa da se bo vsaj znašel v Cobissu). Najprej v angleščino, potem še v kak jezik, za katerega ne boš prepričan, ali se bere od leve proti desni ali morda od zgoraj navzdol. Ker sem z malim zadovoljna, sem letos zaploskala, ko sem prelistala srbsko ELLE in notri zagledala svoj test, kar je skoraj tekst, le da so vmes a in b in c, ki jih je treba obkrožat. Tema: Originali vs. Ponaredki oziroma kolikšna je verjetnost, da se na vašo polico prikrade ponaredek. Življenjsko pomembno, skratka.

Seveda me nihče ni podpisal, ampak bil je tam, v srbščini. Če ga kliknete, ga/se mogoče lahko celo rešite.

Modna Jana

Čas v školjki

V nedeljo so se na kavi dobile startarke, espadrile in adidas natikači. Zelo Poletje v školjki 2.

Ali ne mečejo ravno zdaj Kazine iz Kazine, kot so jo v filmu metali iz Tabora? In stari Šugman igra vratarja – brez naglasa. Kdo se je spomnil, da se bagri spremenijo v balerine Na lepi modri Donavi? Moram si nabaviti DVD, a naj, prosim, nekdo prej reši ovitek. Živeli triki v trikoju. Dokumentarec ob 80- in 50-letnici RTV pri meni ni dosegel nobenega Proust efekta, premalo velikih frizur iz 80-ih. Kako so lahko ženske nosile takšne, so bili takrat drugačni lasje ali šamponi? In obrvi?

Že ves dan vzdihujem ob naslovkah britanskega Vogue. Zavidam vam, ki ste se rodili v sedemdesetih.

http://ursajerkic.blog.siol.net/files/2008/06/05-acceptable-in-the-80s.mp3

Amnezija

14 dni sem tavala v gladki modrini. Nimam pojma, kako sem tja prišla in kako odšla. Večnost, ki mine v trenutku. Da sem kadarkoli odšla/prišla, pričajo le moja polt in lasje. Hecno, koža tam potemni, lasje pa posvetlijo.