14 dni sem tavala v gladki modrini. Nimam pojma, kako sem tja prišla in kako odšla. Večnost, ki mine v trenutku. Da sem kadarkoli odšla/prišla, pričajo le moja polt in lasje. Hecno, koža tam potemni, lasje pa posvetlijo.
Forget it, Jake. It’s Chinatown.
Ali v modi obstaja kaj takega, kot je prepovedani položaj? Vsak fashion disaster lahko preimenuješ v fashion statement, PR dela veverice iz podgan. Pista je neskonča pot, ki se prehitro konča. Hoja proti bliskavici, slepeča, zavajajoča, z mrhovinarji ob boku. Žrtvujemo ji mladoletnice, brezdušne breztelesnice. Kje je dekle, ki se po Ljubljani vozi z dirkalnim kolesom? Živimo v času, ko so vsa obdobja že minila, nekoč je bilo vse.
Kdo je najbolje oblečen? Kdo najlepši slečen? Jaz, ti in vsi, ki jih (ne) poznamo.
SATC bomo kljub vsemu secirale po outfitih. Ker jih je bilo malo, premalo, sploh čevljev, spomnim se samo dvojih, manolk in Dior platform. Pas je skoraj edini vintidž kos, ki je preživel montažo. Teden mode je bilo tri dni merjenja od petk do glave, in da, tudi v Ljubljani se sprašujemo, kupiti nov povprečen hladilnik ali še en par veličastnih čevljev? Louboutin, Prada, Miu Miu, Chloé, kdaj se bom znebila sramežljivosti in jih pričela fotografirati, človek ne bi verjel, v čem vse stopicamo in se delamo, da smo čisto mimogrede dale nase. Nonšalanca ni nikoli iz mode. Dodatek modnega tedna je kljub rožnatim podplatom čisto mini čivava, ki jo je neidentificirana gospa ponosno stiskala k sebi. To bi res morala fotknit. Skoraj vsak dan grem mimo cvetličarne Črn tulipan, kjer sta doma dve čivavi, druga drugi zrcalna podoba, pred katero bežita v krogu povsod naokrog. Z M jima praviva Čivko in Vavko, vsake toliko ena manjka in za hip izgubim ravnotežje.
Dva presežka sta bila pričakovano R Exclusive, pod katero je podpisan Zoran Garevski, ki je dobil tudi nagrado za najboljšega dizajnerja leta, in Oktober, ki kljub novi glavni dizajnerki koraka po začrtani poti in prav nič ne kaže, da bi z nje kaj kmalu zavil, pa bi bilo morda fino za nadaljevanje Tito meets Michael Jackson kolekcije. A o Oktobru se ne govori. Nekje vmes je dobil status nedotakljivega. Če nosiš Oktober, ne moreš zgrešiti. Religija ljubljanskih drznih&lepih. R Exclusive to ne bo nikoli uspelo.
Pa vendarle nas vse videno in doživeto ni zmamilo v brezglave nakupe. Pustilo nas je presenetljivo zadovoljne s tem, kar imamo. Resnični manko se je pojavil šele večer kasneje, na koncertu Roisin Murphy. Franky bi rekel: That’s why this chick is a champ. Klobučke nosi bolje kot SJP in s podloženimi rameni izziva Iztrebljevalca v nas (film, ki bi ga modoljubci morali hoditi gledat v kino namesto SATC). Identificirala sem lahko le ene čevlje, Marc Jacobs visokopetni parček brez pete (tako imenovani Backward heel, le da ne točno ta model), o katerem sem ne dolgo nazaj debatirala z gospodičem Clarkom iz United Nude, ki že nekaj sezon furajo zelo podobno finto, na kar sami korektno odgovarjajo, da je kakršnakoli podobnost kompliment. Roisin pravi, da je glavni navdih za njen stil Faye Dunaway v filmu Kitajska četrt (še en must za modoljubce), toda kdo je navdih za to, kako se ta bejba premika? Robot z velikim utripajočim srcem.
Imeli sva trenutek, čisto brezzvezen, pa vendarle. Medtem ko so v predverju zrli v svoje pirčke, se je Roisin znašla na balkončku nad Plečnikovim hramom. Nihče je ni opazil. Samo jaz sem ji pomahala in ona mi je nazaj.
Imeli sva trenutek, jaz in dekle s sosednjega bloga. Pa kaj, če nosi pol številke večje čevlje, bila so tudi še bolj nenavadna prijateljstva.
Your girl is lovely, Hubbell.
Medtem ko bodo dedci gledali fuzbal, bomo punce in fantki kazali svoj najljubši par čeveljcev, čez uro se namreč začenja ljubljanski BMW fashion and art week. Zelo SATC, nadaljevanka, jasno. Teden je kratek, traja tri dni, a kdo ima kondicijo za več? Kot takšnim dogodkom pritiče, kart ne moreš kupiti, moraš jih dobiti z imenom in priimkom, ki jih bodo na prizorišču preverjali, da se zavarujejo pred padalci, meni sicer najljubšo sorto. Upam, da nas na zabavah ne bodo zalivali z mini penino Jeruzalem Ormož na slamico. Ker po njej najprej boli grlo, potem pa glava. Že dalj časa iščem tiste čaše za šampanjec, ki naj bi obliko dobile po joškicah Marije Antoanete. To pač ni birokratska pijača za dolgočasne ozke kozarce, za brodolomni učinek mora nevarno pljuskati na vse strani, mi pa z njo. Mogoče nam bodo stregli z rdečim vinom, ki je po nekem čudnem ključu vedno znova Quercus, uf. Ja, sem vinska modna muha, pa kaj.
Hm. Malo preveč o pijačah in malo premalo o modi. Če smo že pri tem, samo še ena o vodi. Ne zaupam ustekleničeni. Straši me. Da zaprta v prosojno (če je druge barve, je sploh ne upoštevam) plastenko stoji in stoji na policah trgovin, se mi zdi narobe. Čeprav je res, da imam rada Jano. Ker je točno takšnega okusa kot tista iz pipe in jo imajo tudi v litrski plastenki. In ti jo v Zagrebu postrežejo v krasni stekleni steklenici in je uradna voda Madison Square Gardna.
O modi več prihodnjič. Pa tudi o pijačah. O prigrizkih pa ne – saj je vendar teden mode. Brokoli, kdorkoli?
Daisy, Daisy, give me your answer do.
I’m half crazy all for the love of you.
It won’t be a stylish marriage, I can’t afford a carriage.
But you’ll look sweet upon the seat of a bicycle built for two.
Maj je bil en dooooooooolg pms. Dokončno smo se zmenili, da prenehamo snemati Štafeto mladosti, dokler nam je še vsem fajn. Vsaj za nekaj časa se tako poslavljam od teve ekranov, kar je, če nič drugega, grozna fraza. Mogoče tudi za zmeraj, nikoli ne veš. Čuden občutek. Kako bodo šele zdaj slišati čitčeti?! Verjetno tako kot s sošolci s faksa.
In potem se tega nikoli ne znebiš, vedno si una s televizije. Ever present past. Zaenkrat sem trajala točno toliko kot Seks v mestu, šest let, kar je mnogo več, kot sem kadarkoli pričakovala. It was the best of times, it was the worst of times. Zdaj pa zakulisne blablarije, ki jih niste hoteli nikoli izvedeti.
– Ej, zgledaš pa čist drgač k na televiziji / Zgledate pa čisto drugače kot na televiziji
Ni v nobenem primeru kompliment. Je no-win situacija. Ali zgledaš bolje v živo in torej slabše na teveju (ua!) ali slabše v živo in bolje na teveju (au!).
Da ti kamera doda ne-vem-že-koliko kilogramov, je po mojih izkušnjah debel mit. Ko Chandler zeza Monico, da je na domačem video posnetku bajsa in se ona zateče k staremu televizijskemu triku, ji krasno vrne: “How many cameras are actually on you?!” Kako si videti, je predvsem odvisno od luči (na Popu nimajo sreče z njo; tako ali tako so vsi takšni, kot da spijo v solariju, nova vrsta vampirjev iz LA), postavitve kamere in kota snemanja, obleke, visokih pet in predvsem tega, ali imaš s kamero romanco ali ne. Je pa res, da če imaš na obrazu karkoli asimetričnega oz. ti karkoli vleče v kakšno smer, ti bo na ekranu še toliko bolj.
Lahko te fotošopirajo. Te posuhljijo, tako da te rahlo razpotegnejo. Če nimaš kože kot dojenčkova ritka, ti naredijo ’skin’, kar pomeni, da zabrišejo ostre robove, in si takoj lepši.
Navadno imaš 15 minut časa za garderobo in 45 za masko, če si ženskega spola. Nekatere tudi več, sploh če jim delajo še frizuro (jaz sem bolj wash&go). Da, nekateri fanti uporabljajo maskaro, vsi po vrsti pa so občutljivi glede frizure, ampak to je pri moških itak klasika. Obožujem masko, tam se koncentriraš in z vsakim potegom čopiča postajaš voditelj. Uporablja se Screen Face pudre, ostali kozmetični proizvodi so Bourjois, če pa nas imajo še posebej rade, izvlečejo diorje in chanele. Vsi po vrsti sovražimo puder v prahu, ker si po njem videti, kot da bi ti panirali obraz. Še zdaj ne štekam, kaj je narobe, če se ti obraz tu in tam zasveti.
Po koncu oddaje vedno rečem, da se grem odtransvestirat. Za to je potrebna neverjetna količina odstranjevalca ličil in vatk. Če živiš z mano, imajo brisače vedno kakšen črn flek. Potem so tu še roke in včasih noge. Cela stvar se začne pri umivalniku in konča pod tušem. Znorim, ko se, prepričana, da sem zdrgnila s sebe pol face, obrišem v brisačo in je vsa rjava, ker sem pozabila na – ušesa. Jebiga, tudi to bom pogrešala.
Voditelj ni odgovoren za vse. Oddaja ni njegova, naj se še tako zdi.
Tisti, ki radi veliko govorijo, po pravilu niso nikoli teve material. GF je vedno rekel, da moraš biti malo sramežljiv in zakompleksan.
Če hočeš svojega otroka odvrniti od tega, da bo teve zvezdica, ga pelješ na snemanje. Bolj dolgočasno je le še snemanje filma. Ta posel je eno samo čakanje. Potem pa je vsega konec v trenutku. Za to potrebuješ neverjetno kondicijo.
Je služba kot vsaka druga, le da z veliko več pudra. In ni glamurozna, obleke vrneš, čevlje tudi, ličila spereš in na kartončke si sam limaš tekste. Opravljati jo ni prestiž, naj nas v to še tako prepričujejo uredniki, ki s tem zagovarjajo majhne plače.
Kamera ni črna luknja. Za njo je tvoj ljubi kamerman, skoraj vsakič drugi, s katerim si pred snemanjem vedno izmenjata nekaj opolzkosti, da se sprostita. In ne, ni tako težko ujeti kamero, ki te snema. Saj ima prižgano luč, hudiča! Zakaj jo nekateri še leta in leta iščejo, je tudi zame skrivnost.
Zaljubila sem se v njo. Z vsem, kar prinese in odnese. Kot po veliki ljubezenski zvezi se bom verjetno zvila v klobčič. Se morda postrigla. Mogoče bom končno lahko zopet rahlo neodgovorna. Si celo privoščila, da zbolim. In bom lahko šla kamorkoli dlje kot za 10 dni. Imela bom snežno bele brisače. Ah.
PST: Z zahvalo iz naslova se zaključi snemanje vsake oddaje. Tudi zadnje.
Mama (to sem jaz) ima nov par čevljev!
Še danes jim pravim startarke in ne startaske, ah, ta tipografija.
Z A sva jih šli kupit skupaj, asistenca in drugo mnenje sta pri velikih nakupih nujna. Gospe pri Borovu so bile rahlo nezaupljive do najine navdušenosti. Še posebej potem, ko sva pričeli eksperimentirati z modelom Borosana (glej pod delovna obutev). Kdorkoli drug bi verjetno že izgubil živce, a sama pravim, da je treba vse čevlje spoštovati, ne glede na ceno, in jih torej izbirati enako dolgo. Bi bele ali plave, pardon, modre ali morda oboje? Narejene so tako na horuk, da je vsak model malo drugačen in tudi platno ni pri vsakem paru enako. Potem pa je tukaj še slavni napis zadaj na gumi, na enih piše Borovo, na drugih Startas. Ker ene delajo v Borovu in druge na Kitajskem. Ne glede na poreklo imajo specifičen vonj, M pravi, da po dimljenem tofuju. Prodajalka nama je sicer zagotovila, da so od vedno le v treh barvah, beli, modri in črni, a čigave so potem rumene in roza iz našega otroštva?
Adijo, allstarke. Tadej Zupančič bi mi jih zihr pohodil.
Evrovizijo sem nazadnje spremljala ob prižganih televiziji, cigareti – uf, res je že dolgo tega – in fritezi (pomfri s kečapom) pred šestimi leti. Vmes je izgubila vsak smisel, tudi tistega za humor. Sicer sem jo videla še enkrat, a to po službeni dolžnosti.
Letos se v velikem slogu vrača na male ekrane, zato že iščem lokale z zaslonom, dovolj velikim vsaj za mali nogomet. Seveda nisem videla vseh nastopajočih (in jih ne nameravam niti v finalu), toda prihodnji teden bom svoj telefon prvič zlorabila za glasovanje. Tukaj sta dva finalista: prvemu moramo v torek pomagati še do finala, drugemu pa do zmage.
Bosna in Hercegovina – Laka: Pokušaj
Francija – Sébastien Tellier: Divine
Zopet sem v Murakami fazi.
Najprej Takashi Murakami fazi. V Brooklyn muzeju ravno razstavlja dela za Louis Vuitton, ob tej priložnosti so odprli tudi trgovinico – now that’s what I call a souvenir shop. On je tisti, ki je z Marcom Jacobsom signature monogram prepleskal v 33 barv, kasneje pa mu dodal smehljajoče se češnjice, ostalo je zgodovina. Ne vem, kje sem naletela na blablarijo, da je Azijcem v evropskih LV butikih dovoljeno kupiti le eno torbico po glavi. Ha, kot da si jih evropski prodajalci sploh zapomnijo in ločijo med sabo. You’ve seen one, you’ve seen them all, pravijo oni za nas in mi za njih. V muzeju je tudi replika Canal Street ulične preprodajalne, vključno z dekico in plastično folijo okrog ročaja, le da ne gre za ponaredke. 1. junija bodo tam razkrili novo generacijo torbic, imenovano Monogramouflage. Cinizem kot najboljša kamuflaža.
Nato v Haruki Murakami fazi.
Zdaj je moj imaginary running buddy. V Sobotni sem prebrala, da je maratonec in da teče vsak dan. Jaz sem one hit wonder, ki ni tekel že pol leta. Po njegovem intervjuju sem zvlekla knjige s police in superge iz škatle. Ne verjamem si, da sem oktobra pretekla 21 km in da razmišljam, kako bi letos vse skupaj ponovila, ker prvič ni bilo prav nič luštno in fajn. Tako zdaj kompulzivno tečem, morda bežim.
V soboto bom špricala tek trojk. Čeprav je Threesome tako zelo 1994, mi bo žal, da sem ga.
Ko rezerviram počitnice, se vedno počutim, kot da sem dobila vojno. Po tolikem klikanju nič čudnega. Kako smo sploh kam prišli brez interneta?
Vidim sonce na koncu tunela.
Mimogrede, kdaj je jadranje postalo nacionalni šport? Adijo, smučanje. Tipi zadnje čase razlagajo samo še o tem, kako radi jadrajo. (Očetovo barko.) Ne gre se več na morje, ampak – jadrat. Tudi na sindikalne izlete z logotom na jadru. In tako je konec moje romance s palubnim življenjem, še preden se je sploh začela.
Mimogrede, drugič. Obstaja vrsta moških, ki sami sebi in brez dvoma tudi drug drugemu (takes one to know one) pravijo alfa samci. Res. Dobesedno. In na glas. Ne vem, če k temu sodijo tudi alfa samice, slutim pa, da je to postranska zadeva. Medtem si jadralci to večinoma le mislijo, čeprav tudi alfa samci hodijo jadrat, a so primarno alfa.
Kaj vse mora človek slišati. Sredi dneva, sredi Stare Ljubljane. Skoraj pozabiš na predrznost granitnih kock, ki ti razmesarijo pete na premiernem sprehodu z novimi čevlji. Tako in drugače okrogli striček s svojim samo tako in ne drugače okroglim psičkom sta sedela za nama z A, ki je bila k njima obrnjena s hrbtom. Ob odhodu je položil roko na njeno ramo in ji povedal, da je lepa ženska, potem pa nadaljeval s stvarmi, ki jih nočeš slišati. Verbalno posilstvo, na katerega nihče ni reagiral, ne midve, ne tipa, ki sta sedela dve mizi stran (na njiju nisva računali), ne granitne kocke (na njih sva zelo računali). Sredi kave, ki je bila potem kar preveč penasta. In zdaj je en bar manj, kamor lahko grem na sojin latte, ker je striček tudi danes sedel v njem.
Kam vse me odnašajo valovi, pa sem hotela napisati le happy post o dosežku tedna.
Modna industrija je morda res industrija kosti in kože, človeške in živalske.
Ženske in kače imamo zgodovino. Kot vse zgodovine je tudi ta vredna greha.
Grešnico so tokrat odkrili cariniki, iz Amerike (najverjetneje tamkajšnjega eBaya) je naročila torbico Laratella (ali Laratina, če gre za manjšo različico) Lare Bohinc. Nespametno morda v toliko, da moraš za njo plačati še carino in si potem skorajda na istem, kot če jo kupiš tukaj, ampak to res ni pomembno, si pa ne morem pomagati, da ne bi dala nasveta.
Cariniki in mediji so zagnali vik in krik, saj je obroba torbice iz o-moj-bog-kaj-takšnega-saj-bom-omedlela pitona. Grešnica si je sedaj lahko vsaj oddahnila, da ni kupila ponaredka. A Laratelle/Laratine po vsej verjetnosti ne bo nikoli videla, zanjo pa bo plačala še kazen. Kot povzemajo skoraj vsi, naj bi šlo za pitona, ki sliši na ime python reticulans in naj bi bil zaščitena vrsta, ampak saj so baje itak vsi pitoni zaščiteni. Hm. Zelo sumljivo, se strinjam. Sploh glede na to, da so takšne skorajda vse torbice Lare Bohinc, da bi lahko zaprli vsaj dve nadstropji Harrodsa in, zakaj pa ne, celotno modno industrijo. Morda bi jo res morali, a iz drugih razlogov. Ne gre samo za svete kače, ampak tudi svete krave.
Pitonovo ime so napačno kopi-pejstali, gre namreč za python reticulatus, vrsto, ki jo gojijo na 5.400 farmah v Aziji in ne prostoživečo, kot si romantično predstavljamo. Kot krave in konje in piščance. Legalna industrija.
Torej, če mora dotična grešnica plačati, moramo plačati vsi, ki nosimo stvari živalskega izvora. Ni čudno, da o modnih dodatkih vedno govorim kot o domačih živalih.
Ravno se odločam, ali naj sprejmem vabilo na obletnico OŠ. Prvo. Precej bizarno in ravno prav daleč, da človek še pomisli, da bi šel. Da se znova spomniš, kako se ti je prvi šolski dan zdela huda eksotika, da je komu lahko ime Helena in da je kdo od glave do copatk v roza. Seveda je vse, kar ima predznak sindikalnega, usojeno na nerodne nasmeške in debato s tistimi, ki so tako ali tako še vedno tvoji najboljši prijatelji.
Pri obletnicah SŠ je navadno že drugače. Preveč istih sanj na kupu. Če je med njimi high school sweetheart, seveda greš, moraš it. Kaj bi bilo, če bi bilo …
Nikoli ne srečam ne enih ne drugih, niti učiteljic ne (čeprav je res, da sem enkrat v Max&Co. iz kabine zaslišala glas svoje razredničarke/profesorice matematike in sem bila najprej takoj nazaj v prvi klopi, potem pa že skozi vrata).
Ne vem, zakaj vedno naletim na “sošolce” s faksa, ki jih je sicer resda precej več kot katerihkoli drugih, če študiraš dlje in skačeš iz enega letnika v drugega. Povsod so. In vedno so se pripravljeni pogovarjati. Četudi se nikoli prej nismo. Po začetnih vljudnostih prej ali slej pridemo do tega:
– Kaj pa ti, si že diplomirala?
– Ne.
– Oooo.
–.
– Saj boš.
–.
Neverjetno, s kakšno lahkoto so pokroviteljski. Kaj jim sploh lahko odgovoriš? Čez leta bo ta isti pogovor namesto faksa vključeval otročička. Vljudnostne fraze so večino časa tako zelo nevljudne.
Get a life. Download it.
